»Položi svoj prst sem in poglej moje roke! Daj svojo roko in jo položi v mojo stran in ne bodi neveren, ampak veren.« (Jn 20,27)
Ko se Jezus po vstajenju prikaže svojim učencem, jih pozdravi: »Mir vam bodi.« Sprva so mislili, da je duh, vendar jim je pokazal svoje rane, ki so bile resnične. Tomaža pa takrat ni bilo zraven in vztrajal je, da ne bo verjel, dokler ne bo v rane potisnil svojega prsta. In Jezus mu je to omogočil. To je naš Bog, Bog z ranami, ki naše rane - grehe - jemlje nase, da bi mi lahko živeli.
Don Bosko nam pravi: »Prava vera se ne izčrpa v besedah, prehajati mora v dejanja.« Jezus je svoje besede, ki so odsevale ljubezen, spremenil v dejanje ljubezni. Naj tudi naše besede postanejo dejanja.
Nekaj posebnega je občutek, da več tisoč kilometrov proč, nekje pod ekvatorjem v črni Afriki živi en fant, ki je tvoj prijatelj; kot takega ga imaš seveda rad, vendar mu ne moreš nikoli po telefonu poslati kratkega sporočila, niti ne po elektronski pošti zaželeti veliko blagoslova ob prejemu svete birme ... Lahko le skleneš roke in dvigneš srce k Očetu, ki mimo razdalj povezuje svoje otroke.
(Karmen Jenič)