»'Ta moj sin je bil namreč mrtev in je oživel; bil je izgubljen in je najden. ›In začeli so se veseliti.‹« (Lk 15,24) Priliko o izgubljenem sinu smo slišali že neštetokrat, a nas vedno močno nagovarja. Govori o očetovi brezpogojni ljubezni, ki svojemu otroku odpušča vse slabo. Tako je z Očetom v nebesih, ki nas ljubi in nam odpušča, hkrati pa nam daje zgled, naj tako delamo tudi sami. Če nam Bog daje vse to, smo tudi mi dolžni, da enako delamo drug drugemu.
Don Bosko nam pravi: »V obsojanju bodite počasni.« Kako hitro se nam zgodi ravno nasprotno. Poskrbimo, da bomo v bližnjem iskali samo dobro.
In jaz naj bi se hvalil, da sem v misijonih? Saj vedno več prejmem, kot dam. Mogoče bi bilo bolje, da bi rekel, da so to neke vrste duhovne vaje ali pa duhovna bolnica ... Pristno srečanje z otroki in ljudmi, njihovim delom in igro, pogledi in s srcem.
(Marko Suhoveršnik, sdb)