23. dan CALULO – 5.8.2010 – četrtek
06.08.2010
ZACETEK KONCA
Danes zadnjic v Kitilo… pred nami ponovno divja voznja, nekaj profesorjev in gremo… Vmes se
ustavimo, poberemo se kaksnega profesorja in avto je nabito poln. Zadnji profesor, ki ga poberemo,
je kot bi cutil, da se z Evo zadnjic odpravljava v Kitilo, nadel nase posebno opravo – majica z
napisom ITALIA (ok, ne bodimo malenkostni, Ita je cisto blizu Slo :)) ter pravcati klobuk in
posebno Afrisko aktovko.
Prispemo v Kitilo…
Prvo ucno uro smo tokrat spricale, saj nas s. Irene odpelje na kratek izlet. Afriska vasica, hiske iz
blata in slamnato streho. nasmejani obrazi, navihani otroci, priprava moke za faundzi (v glavnem,
neka bela moka..) in kar je bilo najlepse – z Evo sva v rokah drzali enomesecno dete. Porajalo se
nama je vprasanje – kako dolge laske imajo ti otroci, ko se rodijo? Ce bi razumele Portugalsko
(govorit namrec znava :)), bi mogoce dobile odgovor, tako pa lahko samo ugibava.
Nato se vrnemo v Kitilo, izvedemo delavnico – tiskanje s prstnimi barvami – nas svet je postal
pisan in ne samo crno – bel. Po delavnici pa “surprise – surpise”. Vsi otroci stojijo zunaj in se
od naju poslavljajo s pesmijo. Já, res lep obcutek, ko vsi pojejo plesejo, ploskajo samo za naju.
Tako lepo, da so nekateri celo potocili solzico (se dobro, da v Afriki Eva ne uporablja maskare :)).
Zacelo se je nase poslavljanje.
Já, bilo je lepo, preprosto, zabavno in se mnogo mnogo vec… Da pa se priblizuje konec, sva s
Kristino ugotovili tudi tako, ko sva videli, da v najini skatlici ni vec bonbonov (bo pa Kristina, ki
ostaja tukaj se en mesec, skatlico koristno uporabila : ))
Izkušnja misijonskega dela, v neki skupnosti, mi je pripomogla k odločitvi, da se še bolj povežem z Gospodom in mi dala moč, za pristne odnose. To je bila izkušnja, ki mi je dala videti življenje v drugačni luči. Misijonska izkušnja pomeni biti in živeti z ljudmi tam.
(Jasmina Pišek)
ZAVOD DOMINIKA, Partizanska c. 6, 4260 Bled | Vse pravice pridržane © 2010 | Kolofon