KONCNO NA GORO
Kljub temu, da smo sli po ravni poti, nas je gospa vodila vijugasto (mogoce malce prevec CUCE? :)). Torej, ker nismo sli po navodilih je bila nasa pot malo drugacna… znasle smo se v pravi dzungli. Kaksno je bilo vzdusje bom podala s par komentarji:
Eva: - “Ce od kod skoci kaksen Tumbule – zumbule, povejte Sasotu, da ga imam rada in bratu, da mu zapuscam stanovanje.” (Andrej, ti je kaj zal, da ni bilo Tumbule – zumbule?:))
- (Zelo prepricljivo kot velika poznavalka rib): Ta crkjena riba je zagotovo ze stara 14 dni.
Kristina: “Zamudili bomo anglescino…” (Kristrina, le zakaj se ti tako mudi?? J)
s. Metka: “Samo naprej in pridemo nazaj na misijon.” (Pred nami pa sama dzungla J)
Jasmina: (modro molci in se smeji… àtisto z ribo je zmagaloJ)
Já, bilo je napeto, dzunglasto, ampak bi pa z veseljem lahko zapeli – Hvalijo Ga palme, banane in kava ter zametni zarki Afriskega sonca.
No, nam je uspelo priti na goro (po uri in pol) in tudi nazaj na misjon … In, kljub temu, da smo zamudile na anglescino, bile vse prepotene, umazane, so se nas nasi ucenci iskreno razveselili ter nam dali vedet, da so srecni, da smo tukaj… (14 letni Garcia je zasnubil Evo J).
Obisk Afrike ti odpre drugačne poglede na svet. V Mozambiku smo videli, kako je lahko človek zadovoljen in poskočen že zgolj z eno skodelico riža. Kako lahko človek deli in osreči ljudi okoli sebe tudi, če nima kaj deliti in dati kaj vrednejšega. Začutila in videla sem globoko vero do Boga in ne površinske, kakršno v večini živi evropski narod.
(Janja Kovačič)