ONE WEEK AFTER
21.07.2010Teden dni po odhodu... Kako hitro mineva cas! Skoraj taksen obcutek imam, kot da je v Afriki nek poseben casovni pas, kjer cas mineva hitreje. Pa ne zaradi tega, da bi ljudje hiteli in se izgubljali v delu in casu, ampak ravno zaradi tega, ker je tu vsako delo zelo intenzivno.
Danasnji dan je bil v osnovi dokaj podoben vcerajsnjemu. Dopoldne sva s Tomazem vodila pouk sportne vzgoje, Petra in Katarina sta pomagali v enem od nizjih razredov na tukajsnji osnovni soli, Martina pa je delala z najmlajsimi v vrtcu. Popoldan smo odsli na neko drugo postojanko, kjer so nas mladi sprejeli s pesmijo Dobrodosli. Po uvodni animaciji - bansih, smo zaceli z delavnico, ki je bila ista kot vceraj.
Zvecer smo se se poslovili od sestre Lorele, saj jutri ze zgodaj odide nazaj v Luando.
BOA NOITE!
Vse prostovoljce smo občudovali, da so za nas in naše otroke žrtvovali cel teden svojih počitnic, ki bi jih lahko preživeli kje drugje in ne v našem prahu in vročini. Pa vendar so prav oni sami ugotavljali, da so bili najbolj obdarovani, ker jim je sreča na obrazih otrok prinesla notranje zadovoljstvo in mir, ki jim ga denar in uspeh ne moreta dati.
(s. Ljudmila Anžič, hmp)