PRICETEK DELA

S ponedelkom smo zaceli sodelovati tudi pri solskem pouku. Profesorjem pomagamo v razredu oz. Vodimo kaksne delavnice in podobno. Ko smo se vsi zbrali, smo se lotili se zadnjih priprav za popoldansko delavnico na postojanki, kamor smo se odpravili po kosilu. Blizje smo bili postojanki, vec otrok nas je spremljalo tja. Po uvodnih bansih smo jim razlozili in pokazali kaj bomo delali.

Naloga je bila dokaj preprosta, vendar se je izkazala, da je bil, zaradi slabe rocne motorike, to za njih pravi izziv. Morali so namrec izrezati ze narisan krog in crte. Krog je predstavljal obraz, na katerega naj bi kasneje narisali oci, nos in usta. Stiri crte pa so bile za nogi in roki, ki so jih nalepili na krog. Zgoraj smo jim za lase nalepili nekaj volne. Zal pa jo je nepazlivost tudi nam malo zagodla, saj smo v misijonu pozabili voscenke. Zato smo jim na koncu narocili naj obraz narisejo za domaco nalogo. Presenetilo nas je ko so nekateri prav zacudeno gledali v nas, saj tega pojma niso mogli razumeti, ker velik del sploh ne hodi v solo! Zaradi razlicnih izkusen, ki smo jih danes doziveli, smo se nekako odlocili, da vsak zapise nekaj misli:

Moj ognjeni krst je bil zelo zanimiv. Pri sportni vzgoji sva imela Mihom kombinacijo stafete in nogometa.  Oba sva ugotovila, da moras biti pri pouku zelo dosleden. Disciplina ucencev ni njihova najvecja vrlina. (Tomaz)

Opisati dan v Angoli v nekaj stavkih je povsem nemogoce. Vidis in dozivis vse, na vse moras biti pripravljen. Zagotovo pa najvecji pecat pustijo ljudje, ki jih osrecis ze z nasmehom. Otoci so preprosti in odprti, veseli ze malenkosti in vseh sekund, ki jih prezivis z njimi. (Katarina)

Zjutraj sem v vrtec prisla s strahom, odsla pa sem s polnim srcem. Otroci so presegli vsa moja pricakovanja. Ceprav je moja portugalscina bolj slaba, so bili otroci zelo potrpezljivi z mano. Vesela sem, da delam v vrtcu. (Martina)

Dan je bil poln novih vtisov in izzivov. Zjutraj sem se prvic preizkusila v vlogi uciteljice rocnih spretnosti. Popoldan pa smo z ostalimi prostovoljci odsli na bliznjo podrznico, kjer smo vodili animacijo in delavnice za otroke. Pri otrocih najbolj obcudujem njihovo odprtost, preprostost, potrpezljivost in veselje do vsake pozornosti. Ceprav smo izdelovali  za nas povsem preproste stvari iz papirja, je bilo to za njih pravo bogastvo in sreca. Zato me delo z njimi vsak dan osrecuje in bogati. (Petra)

Lahko bi rekel, da me je danasnja popoldanska izkusnja nekako postavila na realna tla. Do sedaj nismo imeli tistega osebnega stika s pravo revscino. Prvic smo vbistvu zapustili center in odsli pes med ljudi. In ko vidis tiste majhne obrazke zamazane s peskom, ki te gledajo, ko jim razlagas naloge, te res boli v srcu. Po drugi strani pa vidis, da jih razveseli ze najmanjsa malenkost in da kar skacejo od veselja, ko zapuscas podruznico. Takrat cutis neko delno zadoscenje v dusi. (Miha)