In presenecenjem res ni konca… :)

Tudi po 3 tednih se vcasih se vedno pocutis kot da bi bil tu komaj kaksen dan. Motorista (voznik) smo cakali 1 uro, kljub temu da smo mu 2x NAPISALI kdaj naj pride po nas. Se vedno ne vemo kdaj in kje naj izpeljemo vse kar imamo na urniku.

Ko smo vceraj prisli iz podruznicne sole Cristo Rei, smo izvedeli, da je zgorela luc, ne dela hladilnik, ker ni elektrike. Skoraj smo se ze sprijaznili, da bomo 14 dni odrezani od sveta, pa vendar sedaj dela vse normalno. Edino strop je se vedno zazgan.

Zaznamoval nas je tudi dogodek izpred parih dni, ko smo ucili 17 letnike brati. Marsikomu je bilo tezko vstati iz klopi in priti pred tablo, morda celo prvic prebrati celo stran v portugalscini, vendar so bili veseli in navduseni. Imamo tudi pouk anglescine za otroke, ki se prvic srecujejo s tujim jezikom. Neprecenljivo je videti, koliko jim pomeni ucenje, saj jih vecina prihaja iz vasi, ki so pes oddaljene uro in pol.

Afrika je nepredvidljiva. Kdorkoli misli, da lahko tukaj kaj vnaprej nacrtuje, planira in celo izvede, se moti. Na ta nacin se vsakodnevno ucimo sprejemati Bozjo voljo.