14. dan CALULO 27.7.2010 – torek
30.07.2010
Iz Benguele do Kakuaka ter v Calulu
Ta dan je bil prav poseben… nekako smo se soocile se z drugo “realno” stranjo zivljenja v Afriki. Najprej je s. Inês povedala, da je v dveh dneh v vasi umrlo 5 ljudi zaradi lakote. Nato smo srecale objokanega profesorja, kateremu je tukajsnji misijonarski duhovnik dal denar, da lahko gre domov, kjer se bo poslovil od svoje mame, ki je prav tako ponoci umrla.
Pri kosilu zvemo, da je umrla deklica… Informacije, ki te postavijo na realna tla, na tla cloveske nemoci.
V danasnjem evangeliju slisimo: “Jaz sem vstajenje in zivljenje…” Ti tukaj se teh besed oprijemajo zelo mocno, saj kljub vsemu zivljenje tece naprej normalno. Zivljenje je se naprej pisano in nasmejano, veselo. V tem veselju smo tudi vecer pricakali s. Metko, ki je po 10urni voznji iz Benguele prispela v prelep Calulo. Natovorjena z dobro voljo, Italijansko Portugalscino, posnetimi filmcki iz Benguele (Benguela, to vam vrnemo J… oni ze vejo kaj J) ter pisemci, nas je objela ter opremila z vsemi novicami iz nasih sosednjih postojank… Já, lepo je slisat, da se imajo drugi tudi tako lepo kot mi. J
Vse prostovoljce smo občudovali, da so za nas in naše otroke žrtvovali cel teden svojih počitnic, ki bi jih lahko preživeli kje drugje in ne v našem prahu in vročini. Pa vendar so prav oni sami ugotavljali, da so bili najbolj obdarovani, ker jim je sreča na obrazih otrok prinesla notranje zadovoljstvo in mir, ki jim ga denar in uspeh ne moreta dati.
(s. Ljudmila Anžič, hmp)