14. dan CALULO 27.7.2010 – torek
30.07.2010
Iz Benguele do Kakuaka ter v Calulu
Ta dan je bil prav poseben… nekako smo se soocile se z drugo “realno” stranjo zivljenja v Afriki. Najprej je s. Inês povedala, da je v dveh dneh v vasi umrlo 5 ljudi zaradi lakote. Nato smo srecale objokanega profesorja, kateremu je tukajsnji misijonarski duhovnik dal denar, da lahko gre domov, kjer se bo poslovil od svoje mame, ki je prav tako ponoci umrla.
Pri kosilu zvemo, da je umrla deklica… Informacije, ki te postavijo na realna tla, na tla cloveske nemoci.
V danasnjem evangeliju slisimo: “Jaz sem vstajenje in zivljenje…” Ti tukaj se teh besed oprijemajo zelo mocno, saj kljub vsemu zivljenje tece naprej normalno. Zivljenje je se naprej pisano in nasmejano, veselo. V tem veselju smo tudi vecer pricakali s. Metko, ki je po 10urni voznji iz Benguele prispela v prelep Calulo. Natovorjena z dobro voljo, Italijansko Portugalscino, posnetimi filmcki iz Benguele (Benguela, to vam vrnemo J… oni ze vejo kaj J) ter pisemci, nas je objela ter opremila z vsemi novicami iz nasih sosednjih postojank… Já, lepo je slisat, da se imajo drugi tudi tako lepo kot mi. J
V Angoli sem videla, kako ljudje živijo skromno, a so vseeno srečni, znajo ceniti malenkosti in so srčni. Misijon mi je pripomogel pri moji osebni rasti, na katero ljudje vedno bolj pozabljamo.
(Eva Vilčnik)