3.dan CALULO 16.7.2010-petek
18.07.2010
VSE JE PRVIC
Danes je bilo veliko stvari prvic. Prvic smo se peljale s sestro Irenne v vasico Kitila. Prvic smo videle in izkusile kaksne so ceste tam, kjer niso asvaltirane in kaksen je zanos, pogum in spretnost voziti dzipa v katerem je za volanom sestra Irenne, na sopotnikovem sedezu mlada uciteljica, zadaj pa se stiskajo se stirje ucitelji, ucenka in ucenec in tri prostovoljke. Pot je vila zanimiva.
Prvic smo videle tiste ta prave afriske vasice, zaselke pravzaprav, hisice iz blata in bambusa, ljudi, ki hodijo vec 10 kilometrov bosi po prasni rdeci cestis polnim vednom necesa na glavi in otrokom na hrbtu. Prvic smo imele uro pouka na soli prav v tej vasici. Pa se to ni bilo nacrtovano. Nekje vmes na poti smo izvedele, da enega ucitelja ni in da bomo me imele pouk. No, mislim, da tudi v tej smeri spoznavamo tisto pravo Afriko in da "vskocimo" ce in ko je potrebno.
Pot nazaj je bila prav tako pestra. 40 minut voznje po luknjah in samo 5 po asvaltirani cesti po mestu Calulo, kjer imajo tudi..ne boste verjeli: krozisce! J
Prvic smo imeli za kosilo tiste glasno pevane ribe, ki pa je bila mimogrede zelo dobra. No, sestre tukaj kuhajo RES dobro, raznoliko in okusno, tako da shujsale ravno ne bomo J Banana pa itak zmaga J
Prvic smo imele sestanek s sestrama Irenne in Fatimo, da bi se dogovorili za natancno delo in urnik. No, delavnice so nam jasne, urnika pan i bilo od nikoder - mogoce ga dobimo jutri. Smo se pa dogovorili, da v ponedeljek zares zacnemo z delavnicami in s poukom!
Prvic smo zares dobile obcutek, da smo v Afriki in tega "prvic obcutka" se vedno spominjas in vedno ga nosis v srcu!
Prepričana sem, da me je izkušnja prostovoljstva trajno in globoko zaznamovala za vse življenje. Želim si, da bi me Gospod postavil v vlogo, kjer bom tudi sama lahko koristna, poleg tega pa se učila duhovnih vrlin.
(Vesna Vilčnik)