17.7.2010 – utrinki iz Kakuaka

Afrika te prisili, da obstanes v casu, da zivis tukaj in zdaj, da preprosto si. Skoraj nemogoce, pa tudi nesmiselno je karkoli nacrtovati, saj clovek tukaj nikoli ne ve, ali se bo cez nekaj ur ali minut nekaj dogajalo, zgodilo. Morda ne bo elektrike ali bo presenetilo vreme, morda ne bo vode ali cesa drugega.

Ce imamo v Evropi obcutek, da smo gospodarji svojega zivljenja, ker zivimo v nekem "sistemu", ki nam omogoca vsaj nacionarno varnost, potem je tukaj jasno, da smo vsi odvisni od Gospoda. Danes smo bili prvic pri sv. Masi na vasi, izven zidov Kakuaka. Cerkev je bila polna - vecinoma starejsih, mdtem ko se cez dan po ulicah podijo otroci in mladi. Ob meni je sedel sivola mozakar in ceprav slabo razumem portugalsko sem v blagosti njegovega glasu ter spostljivem in poniznem vedenju zacutila velicino njegove ljubezni do nasega Gospoda. Vem, da se malo kdo danes sprasuje ali kdo in ali je misjonarstvo sploh smiselno? In ali s tem, ko belci pridemo s svojo kulturo in religijo v Afriko resnicno pocnemo nekaj dobrega? Prepricana sem, da je. Popolnoma drugace se je namrec zazreti v oci iz katerih razberem obup, zalost in jezo in pa oci iz katerih svetijo vera, upanje in ljubezen. In taksnih je v solskem centru sester v Kakuaku veliko.

(Vesna)