SPOMINSKA KARTICA
s. Metka je ob 5. uri zjutraj odrinila v Kakuako in me smo, ko smo se zbudile, vedele, da bo spet vse kot je bilo preden je prisla sem v Calulo. Tipicno torkovo jutro in po enem tednu nas je zopet prebudil prelep soncni vzhod. Tukaj je res cudovita narava, palme, sadezi na palmah, razgled na mesto, barve neba kot jih pri nas ni…
KONCNO NA GORO
CAS V AFRIKI
Skupne hvalnice, zajtrk, masa v mestu, razgled, 1200 ljudi, kosilo, kitke, veselje, 69, 75, 56, gumice za lase, vecerja, kopalke okoli glave, nacrtovan pohod na goro (hrib), odpoved, problem s kljuci, rumove kroglice, cokolada, stricki za ponedeljek, procesija, majke mi, cujes, Anika, sonce, waka – waka, svecke, Bens, bonboni, petje, 3h, Blue, slikanje z dojencico, popravljanje testov, ciscenje posode s prstom, darovanje, puncke iz kuhalnic, vecerna molitev, BOA NOITE.
CETRTKI SO NATEMPIRANI
Danes je ze navsezgodaj sledila ponovitev radijskega programa, tako da sem jaz ostala brez zajtrka in Kitile, kamor sta sli Eva in Jasmina sami skupaj s s. Metko. Zjutraj je sel rádio brez problema, pravilno smo zvezali kable in glasba je ocitno odmevala po pol Calula, saj se niso zaceli zbirati le otroci pac pa tudi starejsi, ki so takrat prisli mimo.
DAN PRESENECENJ
Navadno, lepo soncno jutro in sredin delovnik. Hvalnice, masa in petje, zajtrk, dopoldanske delavnice in nic kaj veliko presenecenj. Potem je kosilo in potem sva z Jasmino prvic “primorane” v razred brez Kristine. Psihicne priprave, na listku napisane nove beside za novo delavnico, “Temos todos ke presizamos” in akcija.
Iz Benguele do Kakuaka ter v Calulu
Ta dan je bil prav poseben… nekako smo se soocile se z drugo “realno” stranjo zivljenja v Afriki. Najprej je s. Inês povedala, da je v dveh dneh v vasi umrlo 5 ljudi zaradi lakote. Nato smo srecale objokanega profesorja, kateremu je tukajsnji misijonarski duhovnik dal denar, da lahko gre domov, kjer se bo poslovil od svoje mame, ki je prav tako ponoci umrla.
SABE O KE E UMA KOBRA?
Danes smo zacele z drugo “rundo” kac, ta teden v drugem razredu. Le-te postajajo vedno lepse, bolj pisane in ustvarjalne. Dopoldne vsak dan hitreje mine, saj smo ze popolnoma utecene, poznamo ze vse fraze in vemo katera reze vrvice in katera deli skarje. Tudi popoldanski delavnici smo dodale se nekaj navodil in obeski – hobotnice so zares lepe.
SMO ZE PRAVA MALA SKUPNOST
Ko koncno po desetih dneh bivanja v Calulo vstopimo v sobo ne da bi kihale zaradi prahu, ugotovimo, da je bilo sobotno dopoldansko ciscenje prava poteza. Tako je, odlocile smo se, da je cas, da ustvarimo pravi prostor za nas. Eva je v roke vzela metlo, Kristina in jaz vsaka svojo krpo ter veselo na delo.
SOLSKI IZLET
Se se spominjam, kako sem sama komaj pricakovala kak solski izlet ali sportni dan, ko smo se pes ali z avtobusom kam odpravili. Podobno je bilo verjetno tudi z ucenci sole Marie Mazarello, ki so se danes sploh prvic odpravili na izlet in zraven povabili tudi nas tri. Seveda nismo sli z avtobusom, ampak kar lepo pocasi pes.
SLOVENIJA ALI SLOVASKA
Prejsnji mesec je bil ves prezet z nogometom. Vsi smo se veselili zmage nad Alzirijo, stiskali pesti ter trepetali med tekmo z Ameriko ter upali na najboljse pri tekmi z Anglijo. Bilo je posebno obdobje za Slovenijo. Veliko casa se je in se se bo o tem govorilo.
Dokaz da pa se o Sloveniji na svetovnem prvenstvu govori se zdaj, je tudi tukaj v malem mestu Calulo v Angoli.
KAKO DOLGO? - EN MESEC
Cetrtki so dani vasici Kitila. Po jutranjih hvalnicah in masi, ki se zacne ob pol sedmih zjutraj, se takoj po zajtrku odpravimo z dzipom v Kitilo, kjer bomo imele delavnice. Na poti poberemo se vse ucitelje in spet se gnetemo. Lepo je, ko ze zjutraj vidis vesele obraze, nasmeh na ustnicah in na oceh, BOM DIA in ljubezen v vsakem pogledu.
GREMO SE ANGLESCINE
Danes je bil prvi dan, ki smo ga dejansko opravile po urniku-se pravi, da smo dopoldne obiskali dva nizja razreda, popoldne enega visjega in koncno smo tudi pricele s tecajem anglescine za mlade. Profesorice - Teachers- smo vse tri, da je nasa portugalscina vsaj za silo.
KO KACA POVZROCI ZAR V OCEH
Dnevi hitro minevajo in kar ne morem verjeti, da je danes ze sesti dan koncan. Dobile smo dolgo pricakovan solski urnik in se odpravile novim zmagam naproti. Ena solska ura traja 90 min, brez odmora, ceprav je res, da se nikoli ne zacne tocno. Akademskih 15 tukaj poznajo vsi.
KO PROSNJE POSTANEJO ZAHVALE
“Marta, Marta, vznemirja te veliko stvari, a le eno je potrabno. Marija si je izbrala boljsi del.” Kaj pa sploh je boljse-prositi ali se zahvaljevati? Dajati ali prejemati? Ja, ti tukaj so zagotovo izbrali dajati in se zahvaljevati.
Dan se ze nagiba h koncu in po vecerji beremo pregledane prevode bansov, ki smo jih prevajale in prilagajale afriski kulturi ves dopoldan. Ko se zunaj hise naenkrat slisi vedno glasnejse petje deklic iz internata.
VSE JE PRVIC
Danes je bilo veliko stvari prvic. Prvic smo se peljale s sestro Irenne v vasico Kitila. Prvic smo videle in izkusile kaksne so ceste tam, kjer niso asvaltirane in kaksen je zanos, pogum in spretnost voziti dzipa v katerem je za volanom sestra Irenne, na sopotnikovem sedezu mlada uciteljica, zadaj pa se stiskajo se stirje ucitelji, ucenka in ucenec in tri prostovoljke. Pot je vila zanimiva.
GLEJ VSE DELAM NOVO
Soncni vzhod, zajtrk, nasmejani obrazi, druzenje...torej ali res drzi, da je to kaj novega? Mar tega ne najdemo tudi pri nas?
PUSTIMO SLOVENIJO DOMA
Ena ura plus sest ur plus pet ur letenja plus ena ura voznje po prometnem kaosu v Luandi plus stiri ure in pol voznje do Calula je sedemnajst ur in pol potovanja do nase koncne postojanke, misijona v Calulo, kamor smo prispele pozno zvecer.
Po dobrodoslici in ze tretji vecerji danes,smo se nastanile v nasi sobici in po ogledu hise prostovoljcev ugotovile, da smo zdaj res v Afriki. In kako vês, da si v Afriki? Ko se pri tusiranju bojis, da boi z sosednje improvizirane tus kabine prilezel "wannabe" martincek, ko moras wc splahnjevati z vedrom(i) vode, ko zvecer namesto kreme za telo uporabljas sprej proti komarjem.
...Ampak najbolj afriska stvar pa je pesem 150tih grl SEJA BEM VINDAS!
Želim narediti nekaj dobrega za druge. Rada tudi potujem, vendar mi potovanja ponavadi ne omogočajo, da spoznam pristnost ljudi, ki živijo v določeni državi, njihov način življenja. To kar sem doživela med prostovoljsko izkušnjo, pa je izpolnilo moja pričakovanja.
(Mija Rudman)