Kaksne razlike so med vrtci po svetu. Nekatere so tako velike, da si ne znamo niti zamisliti, kako bi v taksnih pogojih sploh delali. Sploh se ne zavedamo, kaksno ugodje uzivamo v slovenskih vrtcih. Skupine so majhne (nam pa se zdi, da so se prevelike), material za delo imamo vedno na voljo, o prostorskih pogojih pa spoh, da ne govorimo.
Z danasnjega dopoldneva spet nekaj utrinkov iz solskih klopi. V 3.b razredu je bilo danes precej glasno in zelo pestro. Z otroki sva se lotili izdelovanja lutk na kuhalnicah. Za otoke je naloga bila malo tezja kot ponavadi, vendar je na koncu vseeno vsem uspelo in tako smo se lahko se pred koncem ure z lutkami tudi veselo igrali. Najbolj nama je bila vsec uciteljica, ki je naredila svojo lutko in to s taksno zavzetostjo, da jo je bilo veselje gledat. Stvari, ki so za ucitelje in ucence v Sloveniji nekaj vsakdanjega, so tu prava atrakcija.
Tezko vam povem, kaj se je danes dogajalo v vrtcu in pri sportni vzgoji. No, Miha, Tomaz in Martina so se pohvalili, da je bilo fajn. Malo bolj pa si bomo ogledali delo v nekem osnovnosolskem razredu. Danes sva s Petro odsli v 3.a razred. Ze pred ucilnico so naju pricakovali radoveni in navduseni obrazki. Najprej smo izdelovali zizke - to so majhne lutke, ki jih moras izrezat, jim narisat obraz, narediti lase in vse skupaj zalepit. Ko otrokom uspe narediti nekaj tako enostavnega in prisrcnega, jim od veselja zarijo obrazi. Zato so se se z vecjim veseljem lotili izdelovanja cofkov.
Pa se je vendarle zacel nov teden. Hvala Bogu! Po pravici povedano sem komaj cakal, da se zopet srecamo s solarji. Po jutranji sportni vzgoji in kosilu, je sledila priprava popoldanske delavnice. Dekleta so s sestilom risala kroge, katere so kasneje morali otroci izrezati in v njih na obe strani tudi nekaj narisati (izbira je bila njihova).
V avgustu, ko bomo mi ze doma, prihaja v Angolo in posledicno tudi v Benguelo vrhovna mati sester HMP. Zato so nas sestre tudi prosile, ce bi bili pripravljeni sodelovati na delovni akciji, s katero bi malce obnovili dolocene dele stavb in okolico. Seveda smo se na prosnjo z veseljem odzvali. Punce smo poprijele za majhne copice in se lotile na pogled enostavne ograje, ki pa je zaradi razclenjenosti kar ni hotelo zmanjkati. Fanta pa sta medtem z apnom pridno prebarvala vsa spodnja dela dreves v centru in skupaj z otroci na skupni kup zvlekla se nekaj vej, ki jih je malo prej odsekal hisnik, ko je obrezoval drevesa. Popoldan smo bili vsi popackani in utrujeni. Pa naj se kdo rece, da se nismo res nadelali.
Danes je bil za solarje prav poseben dan. Vsi so se po koncu pouka zbrali na tribunah ob igriscu ter nestrpno cakali na zacetek tekme med ucenci in ucitelji. Po napornem boju so zmagali starejsi in izkusenejsi, za katere sta igrala tudi Tomaz (playmaker) in Miha (center) ter k zmagi prispevala kar zajeten del tock. Katarini in Petri so delavnice odpalde, tako da je lahko prva pomagala sestri Metki pri sivanju zaves, Petra pa Martini v vrtcu, kjer se kar ni mogla nacuditi pridnosti najmlajsih.
Danes smo se ze navsezgodaj odpravili iz misjona v neko cerkev, ki je obstala se iz dobe portugalske kolonizacije. Sv. masa je bila, v liturgicnem smislu, veliko bolj podobna tistim, ki smo jih bili vajeni doma. Vendar ko smo se o tem pogovarjali, se nam je nekako zdela neziva, saj nas vsakic, ko se udelezimo mase v zupnijski cerkvi, celotna liturgija dobesedno prebudi.
Teden dni po odhodu... Kako hitro mineva cas! Skoraj taksen obcutek imam, kot da je v Afriki nek poseben casovni pas, kjer cas mineva hitreje. Pa ne zaradi tega, da bi ljudje hiteli in se izgubljali v delu in casu, ampak ravno zaradi tega, ker je tu vsako delo zelo intenzivno.
Po odhodu iz Rakovnika nas je avtobus odpeljal v Trst, kjer smo se vkrcali na let Trst - Rim - Addis Abeba - Luanda. Ob pristanku v Angoli nas je rahlo skrbelo, spraševali smo se namreč ali bodo vsi prišli, bo morda kdo ostal brez perila?
Izredno me zanimajo različni kraji, navade in običaji ljudi. Osrečuje me pomagati drugim, z otroci bi rada delila svoje talente. Po prostovoljski izkušnji, na svet gledam drugače.
(Petra Gorenc)