Misijonarka že 24 let

Sestra Zvonka je že 24 let misijonarka v Afriki. Rodila se je na Dolenjskem v župniji Šentrupert 14. maja leta 1962. V misijone je odšla takoj po večnih zaobljubah, pri svojih 29-ih letih. Pravi, da je srečna misijonarka. V pogovoru nam je predstavila svojo izkušnjo in spregovorila o misijonu, prebivalstvu in svojem delu.

Sestra Zvonka, Kdaj ste prepoznali svoje poslanstvo redovnice in misijonarke?

Rada povem da se je moj misijonski poklic rodil v  otroških letih. V petem razredu sem poslušala predavanje salezijanskega misijonarja g. Mlinarica. V župniji nam je kazal diapozitive o Afriških - Burundijskih otrocih in nas povabil, da bi prišli z njim. To je bilo seme ki je padlo na rodovitna tla in začela se je razvijati želja, da bi šla med črnčke v Afriko. Ko sem to povedala župniku, me je usmeril na duhovne vaje na Bled (prvič pri 12 letih) in tam se je potem razvijalo vse potrebno, da sem po osmem razredu vstopila kot aspirantka na Gornji trg in postopno dojemala Božji klic in skušala nanj odgovarjati.

Kako ste postali misijonarka v Afriki?

Eno leto pred večnimi zaobljubami, med duhovnimi vajami, sem dokončno razločila misijonski poklic. Napisala sem prošnjo, da bi šla v misijone, na kar mi je vrhovna Mati odgovorila, da sprejema mojo prošnjo, in bom lahko odšla v misijone, ko  končam študij in naredim večne zaobljube. Še v istem letu sem potem od Matere dobila  pokorščino, da grem kot misijonarka v Angolo. Z veseljem sem to sprejela, saj sem bila razpoložljiva in pripravljena na to kar mi Bog pripravlja. Tako sem potem delala 18 let v Angoli, pred šestimi leti pa me je Mati prosila da bi šla v Mozambik kot Magistra Novink. Tako sem sedaj šesto leto v Mozambiku. 24 junija je bilo 24 let kar sem stopila na Afriška tla.

Kakšne pa so razmere v Mozambiku? Kaj je značilno za tukajšnje prebivalstvo? Kako vas domačini sprejemajo?

Ljudje so bolj mirne narave, vendar dokaj odprti  in zaupljivi; živijo  iz dneva v dan, od tega kar pridelajo ali zasluzijo z vsakodnevnim kupčevanjem. Pomembno je, da se enkrat na dan do sitega najejo. Če je kaj več, je že obilica, zato so veseli, posebno otroci,  ko tudi na misijonu dobijo kaj za pod zob. Radi nas imajo in so z veseljem z nami in pri nas. Z njimi se pogovarjamo po Portugalsko, ki je uradni jezik v državi, ker je bil Mozambik Portugalska kolonija, vendar  vsi domačini govorijo tudi domač jezik. Teh pa je veliko, saj ima vsaka provinca svoj domač jezik kot Ronga, Sangana, Macua...

Koliko časa že deluje misijon v Mozambiku? Nam lahko opišete, kako izgleda?

V Mozambiku smo sestre HMP prisotne že 63 let. Misijonsko delo se je začelo  v kraju Namaacha, kjer imamo sedaj Novicijat, internat za 100 deklet  in šolo za približno 2000 otrok in mladih od vrtca do  10. razreda. V misijonsko delo imamo vključene tudi laike, predvsem učitelje in tiste ki  z nami delajo na drugih področjih: na polju,  pri delu z dekleti v Internatu ipd. Tu je tudi  laična misijonarka iz Slovenije, gospa Katarina Tomc, ki dela v naši pekarni in pomaga pri učenju gojenk.

Kaj je vaše delo v misijonu?

V skupnosti v Noviciatu so dekleta, ki se pripravljajo na redovni salezijanski poklic in zanje sem  odgovorna kot Magistra. Moje glavno delo je torej delo s temi dekleti. Z njimi pa delam tudi pri oratoriju in nekaterih drugih vzgojnih dejavnostih z mladimi. Delo me neprestano izziva, da sem misijonarka upanja in veselja, saj je vzgojno delo prav to: upati  da Božja milost lahko naredi mnogo več kot človeška roka, in se veseliti tega, kar se nato dogaja.

Vaše trenutno poslanstvo je torej spremljanje in vzgoja mladih deklet na poti priprave do redovnega poklica. Kaj je po vašem mnenju bistvenega pomena, da lahko dekle pristopi k zaobljubam?

Bistveno je, da je človeško zrela, da se je  res osebno srečala z Jezusom, se zanj odločila; da v vsakodnevnih izbirah živi in dela tako, da je BOG na prvem mestu in ne njen JAZ; da je odprta za druge, da se zna velikodušno darovati  in ni centrirana nase in svoje težavice, problemčke... torej da je pripravljena slediti in sluziti Jezusu v najrevnejših bratih in sestrah.

Kaj vas pri vašem delu najbolj veseli?

Vedno me je veselilo biti in delati z otroci, saj sem od otroških let sanjala, da bom vzgojiteljica. Zaradi raznoraznega poslanstva, ki mi ga je družba zaupala, nisem vedno v direktnem in neprestanem stiku z otroci, vendar jih pogosto srečujem, se z njimi pogovarjam in imam možnost, da prek sester, s katerimi sem soodgovorna za poslanstvo, prihajam do srca mnogih otrok in mladih.

Kaj pa vas žalosti? Vam je kdaj težko?

Morda to da, ne uspem vedno odgovoriti vsem potrebam poslanstva, kajti izzivov je veliko. Težko mi je, ko vidim koliko mladih čaka na nas, na naše pričevanje, na naš odgovor, na naše posredovanje Bogu; pa smo včasih preveč sami vase zagledani ali preveč skopi, da bi se popolnoma dali za vse z vsem srcem.

Kaj vam daje moč za vaše poslanstvo?

Maša in molitev - to je naš biser, na katerem se gradi vse in vsak dan. Na misijonu začenjamo zgodaj, a nikoli ni pretežko, ko  je treba zgodaj začeti - da se imaš čas srečati z Bogom v osebni in skupni molitvi in v sveti Evharistiji. Jaz sem tista srečna misijonarka, ki sem imela vsa ta leta vedno možnost  za vsakodnevno sv. mašo. Ni povsod tako, ker ni povsod duhovnikov. Iz molitve in maše črpam moč za čez dan, še posebej, kadar je kaj težkega in ko se je treba  včasih odločati in razločevati  situacije.

Ali ste že kdaj doživeli konkreten dotik Božje Previdnosti?

Velikokrat, lahko bi rekla vsak dan! To, da se vsak dan veselo in zdravo zbudimo, je že velik dotik Bozje previdnosti. No bolj konkretno se spomnim situacij v Angoli v času vojne, ko smo v velikih nevarnostih  vedno srečno in živi prišli po nekaterih cestah, mino min in napadov. Pa tudi sicer se pogosto zgodi, da se ravno takrat, ko si najmanj mislim, a nujno potrebujem določeno stvar, ki je nimamo, nekdo približa in nam podari, kar potrebujemo.

Kako pogosto pridete v Slovenijo?

Redni  misijonski obiski naj bi bili na tri leta; vendar sem prišla tudi bolj pogosto, če je bilo potrebno: ko sem imela še bolno mamo,  za srečanje v Rimu, obiski pri zdravniku in zobozdravniku (nekatere zdravstvene situacije misijonarji rešujejo v Sloveniji, saj na misijonu ni takšnih možnosti).

Kaj želite sporočiti vsem, ki bodo brali vaše pričevanje?

Vsem misijonskim prijateljem bi se najprej iz srca zahvalila za vso  podporo: predvsem tistim ki me v molitvi vedno in zvesto podpirajo. Hvala vsem, ki  z osebnim odpovedovanjem  darujete  tudi materialno pomoč za misijone. Z veseljem povabim, da  se nam pridružite, četudi v krajši misijonski izkušnji, da malo zadihate po misijonsko.

Biti misijonar je velik Bozji dar, ki ga je treba neprestano podeljevati in znati z njim prav kupčevati,  da je v dobro mnogim. Sv, Terezika Deteta Jezusa - zavetnica misijonov, je rekla: "Moj poklic je Ljubezen."  Zavest,  da Bog dela po nas, je tista gotovost, da se Bogu popolnoma  prepustimo. In On naredi to, česar si mi se zdaleč ne moremo misliti. Na tak način si lahko povsod misijonar - le prepustiti se je treba neizmerni Božji Ljubezni.

S. Zvonki Mikec se iskreno zahvaljujemo za podeljeno misijonsko izkušnjo in ji želimo veliko veselja in Božjega blagoslova pri njenem odgovornem delu, še posebej ob pripravi na novo poslanstvo inšpektorice. V tej službi vodenja, ki jo začenja z januarjem 2016, bo spremljala delo in življenje sester HMP v Mozambiku.

Pripravila Kristina Krašna