Olimpijske igre. Navdušujejo nas naša dekleta in fantje, ki dosegajo lepe uspehe, ob tem pa še bolj mnogi, ki ob tem pokažejo tudi veliko mero človečnosti. Verjetno nas npr. pri Petru Prevcu poleg njegovih dveh medalj nagovarja njegova skromnost, realnost in pozornost do tistega, ki ni mogel uspeti, ker se je poškodoval.
Slovenski junak je po ekipni tekmi porabil kar nekaj časa za tolažbe Kranjcu, ki se nikakor ni mogel sprijazniti: »Poskušal sem ga prepričati, naj se ne obremenjuje s tem. On je zame junak teh olimpijskih iger. S tako poškodbo, s takimi bolečinami je vseeno skakal in to še zdaleč ne slabo.«
Močno vez, ki povezuje oba brata, kot je v istem intervjuju povedal Bilodeau, pokaže dejstvo, da je bilo prvo, kar mu je Frederic rekel, ko ga je objel: »Alex, rad te imam!« »Frederic je tako ponosen; preko mene živi svoj sen in za mene je nekaj neprecenljivega videti njegove široko odprte oči iz katerih se zrcali ponos.«
Novinarju, ki ga je vprašal, če se mu ne zdi, da bo sedaj bratova popularnost zasenčila njegovo, je smučar odgovoril: »Zelo bi bil srečen, če bi prišel ta dan. Meni ni potrebno, da sem v središču pozornosti. Lahko delam in si popularnost pridobim. On pa teh sposobnosti nima in zato je treba biti do njega pozoren.«
Tudi na olimpijadi v Vancouveru je osvojil zlato medaljo in jo je posvetil svojemu bratu. Izjavil je: »Vsak dan se počutim zelo srečnega, ker sem normalen in imam zmožnosti, da dosegam to, kar si želim. On pa te priložnosti nima in že iz spoštovanja do njega moram doseči dobre rezultate.«
(prirejeno iz zenit.org)
s. Irena Novak
Prepričana sem, da me je izkušnja prostovoljstva trajno in globoko zaznamovala za vse življenje. Želim si, da bi me Gospod postavil v vlogo, kjer bom tudi sama lahko koristna, poleg tega pa se učila duhovnih vrlin.
(Vesna Vilčnik)