Ostati tu za vedno

Po precej dolgi in naporni poti s kombijem, letalom in džipom smo na večer vendarle prispeli v Namaacho, kjer so nas glasno in navdušeno sprejela tamkajšnja dekleta iz internata pri sestrah salezijankah. 95 parov rok nas je objemalo, 95 ust nas je spraševalo po imenu in vpilo svoje ime... Takrat sem si mogoče zapomnila 2 imeni, pa še to v povezavi z roza jopico ali rjavorumeno kapo in ne v povezavi z obrazom, saj so se v temi videle samo oči in zobje. Naslednji dan je šlo že bolje in do konca prvega tedna smo poznali po imenu že skoraj vsa dekleta iz internata. Posebej lepo sta nas sprejeli tudi dve slovenski laiški misijonarki v Namaachi, Karmen in Katarina, mi pa smo jima prinesli malo slovenskega duha, da ne bi pozabili, kako je v Sloveniji.

Tudi mi smo se že prvi dan po prihodu konkretno lotili dela. Eva in Mateja sta kot bodoča vzgojiteljica predšolskih otrok in pedagoginja dobili začasno zaposlitev v vrtcu, ostali pa delo v internatu. V Mozambik smo prišli tri tedne pred semestralnimi počitnicami, zato so se punce pospešeno pripravljale na 'provas', preverjanja znanja ob koncu semestra. Dopoldne smo inštruirali starejša dekleta in sicer fiziko, kemijo, matematiko, angleščino; najprej mi po slovensko, nato osnovno besedišče v portugalščini in potem razlaganje dekletom: s ponavljanjem naglas, z risanjem in tudi z rokami oziroma pantomimo. Popoldne so bile na vrsti mlajše deklice s svojimi nalogami in pripravo na kontrolke. Za njih smo potrebovali malo več svojega glasu in potrpljenja, a je na koncu vseeno šlo. Vsi pa smo bili presenečeno nad tem, kako nihče ne zna poštevanke na pamet, kako si rišejo račune s števili nad 20... Z dekleti smo seveda ostali tudi skoraj vsako minuto njihovega prostega časa - Pavel je dežural na igrišču, glasbeno nadarjena dekleta (in tudi sestre) pa so pod budnim očesom naših glasbenic (Maja, Jana, Mateja, Eva) prijela za kitaro in sedla za klavir.

Ker sva bili v skupini tudi dve medicinki, so nama kmalu dodelili predprostor bolniške sobe za malo ambulanto, da sva lahko teoretično znanje preizkusili v praksi. Imeli smo glivice vsepovsod od glave do pet, rane, resnične in izmišljene bolečine in zlome... Največje veselje pa seveda naredi bel obliž na črni koži, po možnosti čim večji. Pridružili sva se tudi odpravam v namaaško bolnišnico, kjer sva imeli priložnost videti, kako deluje mozambiški zdravstveni sistem. Šok ob tem, da je zdravstvena oskrba sicer bolj ali manj dostopna, a neučinkovita in včasih povsem napačna, je bil precejšen. Najbrž je najhujša stvar na svetu, da veš, kako bi moral pomagati, pa ne moreš, ker ti ne pustijo ali pa nimaš s čim. Bo kar držalo, da afriško zdravstvo (ne bom rekla zdravniki, ker tam le redko kdo doseže raven izobrazbe, primerljivo z našim, slovenskim, zdravnikom) na žalost ubije tudi precej tistih, ki bi ob potencialnem pravilnem zdravljenju lahko preživeli (pa ne govorim o kakšnih kompliciranih postopkih zdravljenja, gre preprosto za višji higienski standard ali predpis pravilnega antibiotika glede na klinično sliko).

Zadnji teden našega bivanja so se že začele semestralne počitnice, tako da so dekleta odšla k svojim sorodnikom na počitnice, mi pa smo ostali sami. Prvi prosti dan smo izkoristili za izlet v glavno mesto Maputo, nato pa smo se lotili malo drugačnega dela. Z denarjem, ki sta ga zbrali Karmen in Katarina doma v Sloveniji, smo nakupili material za ureditev starega igrišča in postavitev novega igrišča z igrali iz avtomobilskih gum. Naša gradbena inženirja Karmen in Pavel sta pripravila načrt dela in za en teden smo postali  'fizički radniki'. Pometanje, krtačenje, merjenje, Pitagorov izrek v praksi, risanje črt, barvanje črt... in na koncu smo dobili lepa nova belo rumena igrišča. Iz gum smo naredili igrišče, primernejše za manjše otroke. Afriške živali za jahanje, gugalnice, ovire za preskakovanje in travnik je iz rjavo zelenega postal super pisan.

Laiška misijonarka Karmen je v Namaachi že popolnoma domača, tako da smo lahko z njeno pomočjo tudi od blizu spoznali afriški način življenja. Obiskali smo njene prijatelje v 3x4 metrov veliki hiši, okusili malo nočnega življenja, spletali kitke, se kopali na slapovih, se vozili na prikolici tovornjaka z vetrom v laseh, sklepali prijateljstva in sorodstva...

Za konec lahko samo rečem, da me Afrika vsakič bolj začara in da je vsakič težje priti nazaj, pa čeprav sem tam samo en mesec. Že po moji drugi prostovoljski izkušnji sem rekla, če pridem še enkrat, pridem za zmeraj. Zdaj se mi zdi, da če-ja v tem stavku ni več...

Vse, kar daš, se tukaj povrne desettisočkratno. Objemi, poljubčki, ljubezen, čas, potrpežljivost, poslušanje. Dekleta s svojo iskrivostjo in potrebo po ljubezni - tako enake, a hkrati tako različne. Mirne, sramežljive, divje, neučakane, glasne, prepirljive, iskrene. Pogrešam jih. Um abraço forte.

Letos prvič Afriko občutim konkretno. Življenjsko, resnično. To hiško, to žensko in otroka, ki živijo notri. Plus 10 prijateljev na obisku. Toploto ognja, bambusovo podlogo na tleh in čebljanje v šangani in portugalščini. E so quero ficar aqui para sempre...

Kristina Hočevar