Tres casas
03.07.2013
Današnji dan je potekal ze bolj predvidljivo. Začel se je z molitvijo v družbi domačih vzgojiteljev, nato pa smo pohiteli na sprejem otrok. Otroci so bili še bolj radovedni kot včeraj. Poleg sto in enega vprašanja o najbolj nepredvidljivih temah jih zanima tudi slovenščina. Tudi tukajšnji prostovoljci se zanimajo za slovenščino in se trudijo, da bi nas čim bolj razumeli.
Ena izmed delavnic je gledališče. Vodimo jo Valentina, Nina O., Anja in Tomaž. V dobrih dveh urah skušamo otrokom približati delo igralcev in spodbujati njihovo kreativnost.
Valentina je o svoji izkušnji povedala: Otroci so me zelo navdušili, ker so veliko bolj odprti kot slovenski otroci, zelo dobro plešejo. Nas so se kot prvih misijonarjev zelo razveselili, ni jih bilo strah nas že ob prvem srečanju objeti.
Nina O. pa se je o svojem drugem dnevu na misijonu izrazila takole: Otroci so nas danes pričakali z še večjim navdušenjem in pričakovanjem. Dotaknila se me je predvsem njihova preprostost in kako veliko jim pomeni, da si vzamemo čas zanje. V spomin se mi je vtisnilo predvsem zanimanje nekaterih otrok za učenje slovenščine.
Po večerji smo se prostovoljci odpravili še na ogled mesta, kjer nam je irmã (=sestra) Nice razložila o njihovih šolah, socialnem statusu države ter nam razkazala mesto Guaratingueta.
Utrujeni se počasi odpravljamo spat ... Boa noite e ate amanhã
 Veliki in mali... |
 Gledalisce v Guara |
 Vrt pred misijonom |
 Tamara in njena dekleta |
 Vaje ravnotezja za plesni korak |
 Crne oci |
 Gledalisce tako in drugace |
 Paraiba, ko se vse umiri... |
Želim narediti nekaj dobrega za druge. Rada tudi potujem, vendar mi potovanja ponavadi ne omogočajo, da spoznam pristnost ljudi, ki živijo v določeni državi, njihov način življenja. To kar sem doživela med prostovoljsko izkušnjo, pa je izpolnilo moja pričakovanja.
(Mija Rudman)