Življenje v skupnosti

V zadnjih sedmih mesecih sem spoznala dve skupnosti salezijanskih sester. Morda lahko rečem, da več kot le spoznala, saj sem z njimi prebivala, molila, delila in rasla. Če sem v letih, odkar sem se odselila od doma (kar se je zgodilo skoraj osem let nazaj), stopila na pot izredno neodvisnega, samostojnega in v veliki meri vihravega in egoističnega življenja, so me zadnji meseci zopet nostalgično transformirali v neko drugo obdobje.

Življenje v skupnosti je kot življenje v družini. Le da danes, ko sem morda malo starejša kot je bila tisti, velikokrat po neumnem, uporniški otrok in kasneje najstnica, to življenje občudujem, harmonijo soustvarjam in se ob njej napajam.

Vsaka družina ima svoj red. Tudi družina v kateri prebivajo sestre. Zadolžitve, odgovornosti, urniki. Le da ta družina v svoj delovni dan med najpomembnejše skupne trenutke ne uvršča zgolj obrokov, ampak tudi ure molitve in kratek čas sprostitve in duhovne misli.

Teden dni v skupnosti Hčere Marije Pomočnice na Gornjem trgu je bila odlična vstopna točka. Kako zelo sprejeto se lahko človek počuti, ko vstopi v družinski Dom, ki te ne pozna, in ki ga ti morda poznaš le delno. Presenetilo me je, kako bolj spontan je bil kasneje vstop v kamboško skupnost. Duhovnost, tempo in ljubezen je kot prenesena v to misijonsko delovanje v daljni azijski državici.

Vsaka družina doživi kakšen vihar in vsaka družina doživlja neverjetne trenutke sproščenosti in smeha. V vseh družinah se pogovarjamo o vsakodnevnem delu in v vsaki družini se najde nekdo, s katerim se morda lažje pogovarjaš o tistem, čemur rečemo 'osebno'.

V neskončno veselje mi je preživljati ure in dneve in mesece v skupnosti tu v Kambodži. Sprva opazuješ in previdno vstopaš, ko pa postaneš del družine, preprosto živiš to življenje. Tako kot v vsaki družini se morda velikokrat vzamejo stvari za samoumevne, in tukaj igram vlogo svoje mami, ki me je naučila, kako pomembno se je zahvaliti in pohvaliti.

In za vse, ki si rišete pravljico. Zame vstop v skupnost pomeni tudi šolo. Šolo poslušanja, prilagajanja, upoštevanja in spoštovanja. Počasi se učiš in spoznavaš - in s taksno bližino odnosa močno spoznavaš tudi sebe. Lahko je biti z nekom sodelavec ali prijatelj (ki ga srečaš za nekaj ur ali pač oddelaš in greš), izziv pa je z nekom deliti vse kar si. Vsako skrb, bolezen, izziv, obrok, jutro.

Ljubezen pa tukaj raste se malo hitreje, saj je družina sester se malo bolj odprtega srca, misijoni malo posebna točka na zemljevidu, kjer potreba po domu in sprejetosti prihaja iz vseh članov družine. Sestre pa so tudi vajene prihajanja in odhajanja, različnosti in različnosti delovanja.

In kar je verjetno najpomembneje. Vsakega, ki zaide v skupnost ali v njej prebiva, povezuje v družino vera. In isti nameni. Ladja je ista za vse in vsi plujemo v isto smer. In prav ta vera je razlog, da lahko v skupnosti zaživi toliko različnih karakterjev in narodnosti. Indija, Filipini, Slovenija, Italija, Španija, Tajska, Vietnam, Koreja, Kolumbija.

In vsa ta različnost, ki živi in diha in ljubi v enem dihu, me je se bolj naučila spoštovati družino kot osnovno celico mojega obstoja.

Tadeja Mesojedec