Sanje v živo

16.05.2013 

 

Pred nekaj dnevi sem tožila, da se ne morem napisati novic, ker je prevroče, da bi sploh lahko mislila in tipkala zdraven. Očitno pa je bila naša prošnja za dež le uslišana in ker je zdajle v eni uri iz 38 stopinj padlo "samo" na 27 stopij C, je to mogoče res znamenje, da je čas za daljse pismo prišel...


 


Ker ne vem točno, kje bi sploh lahko začela, bom šla kar po vrsti: se pravi od novega leta naprej in to Khmerskega novega leta, ki se praznuje sredi aprila. Takrat imajo otroci vedno dva tedna šolskih počitnic. Zadnji dan pouka smo izkoristili za tako imenovani Praznik hvaležnosti, ko v šoli drug drugemu izrečemo zahvalo za vse kar smo in kar delamo. Več dni smo se pripravljali na praznovanje in vsak dan vsi skupaj molili ze eno skupino v naši veliki Družini: za otroke iz vrtca en dan in za tiste iz osnovne šole drug dan, za starše, dobrotnike, učitelje, druge zaposlene, za bivše učence in tudi za sestre. Če zate v enem dnevu moli skoraj 1000 ljudi, se mora tudi poznati ali ni res? Ste čutili našo molitev? Tema letošnjega praznovanja je bila Jezusova prilika o Dobrem Pastirju. Otroci so preko igrane zgodbe, plesa in pesmi pokazali ne le, svetopisemsko priliko, pač pa tudi kako oni sami doživljajo skrb in ljubezen drugih in kako se sami trudijo, da bi to ljubezen živeli naprej. Iskrena zahvala drug drugemu se je lepo ujemala tudi s samim pomenom praznovanja Novega leta, ko še posebno mlajši in otroci svojim staršem in nasploh starejšim, izrazijo zahvalo, pa tudi prošnjo za odpuščanje. Mesto se je v dneh praznovanja Novega leta čisto izpraznilo, ker je kdor je le mogel, šel praznovat k sorodnikom na podeželje. Ljudje so se veselili, se obiskovali in praznovali. Kljub hudi vročini, pomankanje vode in elektrike, se mnogi naši učenci do konca počitnic niso vrnili nazaj v mesto.


Zelo nas je užalostilo, ko smo zvedeli za nesrečo ene od naših družin. Mama našega učenca iz 3. razreda, je svoje tri otroke na motorju peljala v pagodo-budistični tempelj, ko se je vanje zeletel drug motor, na katerem so bili trije pijani fantje. Naš učenec, ki je sedel spredaj, je z obrazom priletel na cesto in dobil globoke rane na obrazu, roki ter izgubil eno oko. Oče ga je takoj naložil na motor in prevozil ne vem koliko kilometrov, da ga je pripeljal v otroško bolnišnico v glavnem mestu, medtem, ko so ranjeno mamo odpeljali v drugo bolnišnico kar doma na podeželju. Fantič se je že vrnil v šolo, vendar si lahko samo predstavljate, kako ga je ta nesreča za vedno zaznamovala, pa ne samo fizično. Ko pišem tele vrstice, razmisljam, kako bi morali enkrat narediti eno dobro akcijo in zbrati denar za otroške čelade. Otroci se večinoma vozijo brez čelad, ker je za revne starše izdatek prevelik in je zaenkrat obvezna čelada samo za voznika, vsi ostali (lahko tudi 2 druga odrasla ali pa 4 otroci!) so skoraj vedno brez čelad. 10 $ bi mogoče rešilo oko...


Takoj po novem letu, 16. aprila, pa je mnogo katoličanov poromalo k Mariji, naši Gospe reke Mekong. Nasproti kraljevi palači, na drugem bregu reke Mekong, med gručo lesenih barak in malih hišk, stoji cerkvica, v katero v glavnem hodijo Vietnamci, večinski prabivalci vasi. Pred mnogimi leti, so verjetno prebivalci na čolnih pribežali iz rodne domovine, potem pa se počasi iz plavajočih lesenih domov na reki, preselili na breg ob vodi. Že pred nekaj leti so ljudje v vasi z velikim spoštovanjem potegnili iz velike Mekong reke, kip Marije Brezmadezne, ki je bil verjetno vse od državljanske vojne zakopan v zemlji na bregu. Letos januarja, pa je v vasi završalo še enkrat: Nek mož v vasi pravi, da se mu je v sanjah prikazala Gospa, ki mu je rekla, da jo zebe in da naj jo zato potegne ven iz vode. Ko je šel na mesto, ki ga je videl v sanjah, je res ne globoko pod zemljo naletel še na en, skoraj 2 m visok Marijin kip z Detetom Jezusom. Seveda so vsi v vasi pomagali, da so kip potegnili na suho in mu pripravili prostor pred cerkvijo, kjer zdaj ljudje hodijo molit k Mariji. Težko verjeti, ni res? Pa vendar, ljudje iz vasi vsakič znova pripovedujejo eno in isto. Eden od starejših duhovnikov je potrdil, da bi kip res lahko bil v reki Mekong že od Pol Potove revolucije naprej. Duhovnik sam se spominja, kako so na barkah reševali ljudi in jih vozili iz vasi, da bi se umaknili pred Rdečimi Khmeri. Ljudje so s seboj na barko prinesli tudi druge dragocene stvari. Ker pa je bil kip iz kovine pretežak, baje ima 200 kg, so morali izbrati: ali kip, ali pa ljudje. Za 200 kg se da odtehtati vsej 5 odraslih Kambodžanov, ker so večinoma vsi bolj majhni in suhi. Majhna cerkvica ob reki Mekong, s svoj Marijo postaja vse bolj romarski kraj, kamor se s prošnjo zateka mnogo ljudi iz Kambodže, pa tudi iz Vjetnama in celo drugod.


Zdaj pa se eno lepo novico: 24 aprila je bil čudovit dan, dolgo pričakovan: v zemljo na zemljišču, kjer bomo gradili novo šolo, smo zasadili prvo lopato in prostor slovesno blagoslovili. Za to priložnost so bili z nami nekateri duhovniki, dobrotniki, predvsem pa sosestre, vsi otroci in ostali zaposleni na šoli. Praznovanje smo začeli s slovesno mašo, ki jo je daroval Phnom Penhski škof Monsignor Olivier Schmitthaeusler, saj vsi vemo, da "Če Gospod ne zida hiše, se zaman trudijo zidarji", kot pravi Psalm. Potem smo se pridružili otrokom, ki so že čakali na zemljišču. Najmlajši iz vrtca so dogajanje spremljali kar iz druge strani zelene ograje iz hibiskusovih grmov in se vsake toliko časa pridružili petju in ploskanju. Še posebno starši in otroci iz 6 razreda so vedno bolj pogosto spraševali: "Ali ne bo nove šole? Bomo tudi mi morali v državno šolo?" Koliko molitve, pa ne samo nas sester... Verjetno ste med molilci tudi vi! Pred blagoslovom so se med prošnjami otroci hvaležno spomnili vseh: dobrotnikov nove šole, naših dragih botrov, učencev in učiteljev, ki bodo šolo uporabljali in tudi tistih, ki bodo gradili. Na koncu je škof z blagoslovljeno vodo obhodil celo zemljišče in se še posebej ustavil pod enim od dreves na robu: na veji ima svoj "oltarček" Sveta Družina. Sv. Jožefu, smo namreč rekli, da če hoče imeti streho nad glavo, mora pomagati, da se projekt nove šole od 7. do 12. razreda izpelje do konca.


Čakamo na stroje, ki bodo v zemljo zabili betonske pilote, na katerih se bo potem delalo temelje. Že komaj čakamo ropotanja strojev in tovornjakov. Kako le ne? Če na obljubljeno šolo čakaš več let, je lahko tudi ropot, ena sama prijetna melodija. Obljubljeno je, da naj bi delavci začeli z delom konec maja.


Iz Misijonskega Središča Slovenije, so mi sporočili, da je bila uslišana naša prošnja za pomoč gradnje in opreme knjižnice in računalniške učilnice v novi šoli, in da so otroci med Trikraljevsko akcijo zbrali dovolj denarja tudi za nas. Hvala vsem, ki ste vložili svoje moči, da je Trikraljevska akcija sploh lahko stekla, hvala vsem, ki ste romali od vrat do vrat in hvala vsem vam, ki ste darovali. Iz Slovenije, kjer ste vi zbirali v mrazu in snegu, bo zdaj ta denar položen v vročo Kamboško zemljo, da obrodi sad. Pomemben sad vzgoje in izobraževanja, življenje mladih, ki bodo pomagali graditi novo Kambodžo.


Ne morem, da vam ne povem še o enem posebnem gostu, ki nas je prišel obiskat 26. aprila: v našo šolo so za tri ure pripeljali relikvije sv. Terezije Deteta Jezusa. Z otroki smo se kar nekaj dni pogovarjali, kdo je bila ta Francoska svetnica, kdo njeni sveti starši in kaj obisk sploh pomeni. Zgodilo se je nekaj nepričakovanega: okrog 1200 otrok od vrtca, do naših dveh poklicnih šol, je začutilo, da gre za nekaj posebnega in preživelo čas ob relikvijah z velikim spoštovanjem, mirom, v duhu molitve. Bilo je izredno slovesno, mladostno in obenem pristno duhovno. Svoje tritedensko popotovanje iz župnije v župnijo bo Sv. Terezija končala jutri zjutraj, ko bodo iz Karmelišanskega samostana relikvije prepeljali na letališče, od koder bodo odpotovale nazaj v Francijo. Mlada svetnica je želela biti misijonarka in tudi preko tega obiska, se ji je ta želja še enkrat izpolnila.


Zdaj smo zaplavali (zares zaplavali, ker se neprestano potimo od vročine in vlage) v zadnjih 9 tednov pred koncem šolskega leta. Hitro je minilo to šolsko leto. Za nami je tudi obisk znamenitih templjev v Siemriapu, kamor so na ekskurzijo tudi letos šli otroci, ki bodo končali 6. razred, tako pri nas v Teuk Thla, kot v naši šoli v vasi Phum Chreh. Bili so navdušeni in očarani. Zdaj pa do tretjega tedna v juliju, ko uradno zaključimo šolsko leto, konec praznovanj in državnih praznikov: treba se bo resno učiti in pripraviti za izpite. Učenci se zares trudijo po svojih najboljših močeh, učitelji, prostovoljke in sestre pa tudi.


Zares iz srca, hvala vam, da nas duhovno in materialno podpirate pri našem delu. Ker vemo, da ste z nami, gremo naprej, dan za dnem: korak za korakom, včasih pa celo v teku...ker v šoli vedno zvoni, se vedno mudi in je v tej naši ljubi Kambodži še toliko za narediti.


Pozdrav od vseh naših otrok, od učiteljev, drugih sodelavcev, od prostovoljk, še posebno od Tadeje in od vseh nas sester. Naj bo Božji Blagoslov vedno nad vami!

 

s. Ljudmila Anžič




Počastitev relikvij sv. Terezije Deteta Jezusa

Blagoslov zemljišča, kjer bo zrastla šola

Škofov blagoslov

Skupinski posnetek
Dodaj na iGoogle Bookmark and Share na vrh  

Oče naš ... »Pridi k nam tvoje Kraljestvo!« »Ej, o kakšnem kraljestvu govoriš? A ne vidiš, koliko revščine je tukaj? Dobrodošel bi bil kakšen košček kruha, obleka in najnujnejša zdravstvena oskrba ... ti pa sanjariš o kraljestvu. Poglej te angolske otroke in kmalu ti bo jasno, da kraljestva še dolgo ne bodo videli. Zavihajva rokave in pojdiva raje na delo.

 

( Mateja Tomšić)

 
ZAVOD DOMINIKA, Partizanska c. 6, 4260 Bled | Vse pravice pridržane © 2010 | Kolofon