Priprave na misijonsko prostovoljstvo v Mozambiku

Vstopne postaje: Veržej, Ljubljana, Trebnje. Napolnjen »poštarsko« rumen kombi veržejskih salezijancev se je lahko podal na dolgo pot proti Podgorici. Nekaj postankov in veliko vožnje, a pod večer smo prispeli k salezijancem, kjer sta nas pričakala Viktor in Pavel. Pri večerji smo spoznali še salezijanca Janeza in Nosha.

Ko smo izpolnili obrazce za pridobitev viz za Mozambik, smo si na večernem sprehodu po podgoriški promenadi  dodobra pretegnili od vožnje zakrčene noge in opazovali tamkajšnje večerno življenje, črnogorske lepotice in njihove spremljevalce v trenirkah. Noč je hitro minila in po zajtrku smo se zopet lotili dela. Predelali smo teorijo salezijanskega prostovoljstva, se seznanili z Mozambikom (večinoma preko Wikipedije), se poglobili v njegove zemljepisne, kulturne, socialne in zgodovinske plati. Potlej smo zbirali ideje, s čim zaposliti in kako animirati otroke v misijonskem centru v Mozambiku, kako priti do potrebščin in pripomočkov ...

Imeli smo tudi odmor, ravno toliko, da nam je lahko Pavel vsaj za silo razkazal »domač teren« - nogometni balon z umetno travo, pa SMC in animatorske prostore, Janezov vrt, zvonik (na katerega se zaradi pomanjkanja časa nismo povzpeli), Čupka in motorje. Po kosilu nas je Kristina učila portugalščine. Tako zavzeti in pridni smo bili, da smo skoraj zamudili večerno mašo. Tej je sledil piknik na terasi - s čevapčiči seveda!

V nedeljo smo se predstavili pri hrvaški in albanski sveti maši. Zapeli smo tudi pesmico v portugalščini, nad katero so bili navdušeni predvsem otroci. Po slastnem kosilu smo se gostiteljem lepo zahvalili in krenili nazaj proti Sloveniji. Pohvaliti moramo tudi odličnega voznika Vinka in tehnično ekipo Anjo ter vse potnike, saj se nismo veliko ustavljali zaradi raznih »potreb«. Tudi slabo ni bilo prav nobenemu, kaj šele, da bi kdo bruhal - pomeni manj postankov in hitrejšo pot domov.

Črna gora je bila lepa (pre)izkušnja in upamo, da jo obiščemo še enkrat - ko se vrnemo iz Afrike.

Jana H.