Ona je tista, ki zmore še več

Čeprav so pogovori z njo izredno prijetni in uživam v njeni bližini, dejansko ne preživiva več kot nekaj minut na dan skupaj. Sestra Ljudmila je nekdo, ki se ne ustavi in je vedno v pogonu. Njeni dnevi so polni. In zanimivi. Kličejo jo sister Ljud. Vsa dolga imena tukaj dobijo neko okrajšavo. Tako kot mene sedaj klicejo teacher Ta-ta. Ti konci slovenskih imen so pač prezakomplicirani. :) Včasih me povabi s seboj, ko se odpravi v mesto, k mednarodni sveti maši, pobrati kakšne obiskovalce. To imam rada, vožnjo po mestu, in klepetanje o kamboškem življenju in kulturi. Ali o preprostih malih stvareh. Da je ženska, in da je Slovenka, me dela izredno ponosno. Kar nekako povleče vse nas, da si upamo še več, in da verjamemo, da delamo v pravo smer. Enkrat na teden se v njeni pisarnici prostovoljke napajamo z njenimi zgodbami, pogledi, razumevanjem Kambodže, kulture, religije  in deklet.

'Rezultati našega dela se tukaj v tem svetu kažejo izredno, izredno počasi. Sama šele zadnja leta, po skoraj štirinajstih letih tukaj, opažam sadove dela naše skupnosti. Morda se zdi, da je tvojih šest mesecev tukaj nepomembnih. Da so le kapljica v morje izzivov s katerimi se sooča kamboško dekle. Vendar prav vsaka podarjena minuta je seme, ki bo vzklilo. Verjetno sadov svojega dela ne boš nikoli videla, vendar bodo rasli počasi in vztrajno. To je posebnost dela v misijonih. Sadov ne vidimo mi, vidijo jih družine deklet, njihovi otroci, naslednje generacije. Nekaj kar je nam, ki prihajamo iz evropske kulture, nepredstavljivo, saj vedno neučakano želimo opazovati in se hraniti ob pogledu na stvaritev naših rok, na naš ponos.'

Tudi sama sem takšna. Tako sem bila vzgojena. Če nekaj kosov železa sešvasamo skupaj lahko vidimo, kako pred nami nastaja miza. Če dovolj dolgo potrpežljivo ustvarjamo v delavnici vidimo gorilnik. Ko pobiramo krompir je najprej pred nami njiva polna krompirja, na koncu dneva pa je rezultat viden v lepo zloženih gajbicah krompirja. Meter visoka zelena trava rezultira na seniku, kjer čaka na zimo, posušena in dobro potlačena. Vse neprespane ure pisanja esejev in kavi učenja za izpite, rezultirajo v diplomskem nazivu. Preždete ure za računalnikom rezultirajo v natisnjeni knjigi in čestitkah, ki jih prejemam. Naučena sem bila, da je želja, da vidim rezultat svojega vložka, nekaj najbolj normalnega. Želimo videti, kaj smo ustvarili in se ob tem počutiti bolj močne. Tega tukaj ni. In to je nekaj, kar sem morala sprejeti. Še posebej ob svojih dekletih, katerih angleščina napreduje izredno počasi. In že dolgo dolgo nazaj sem spoznala, da učenje angleščine nikakor ni najbolj pomemben del mojih ur tukaj.

Sestra Ljudmila je gotovo vzor trdnosti v svoji drži in veri in zaupanju v to, da se da.

1. Ona je tista, ki drži skupnost skupaj s svojo trdnostjo in nogami na tleh realnosti.

2. Ona je tista, ki prizemljeno vodi in ureja vse, kar se tiče našega kampusa.

3. Ona je tista, ki najbolj od vseh tujcev tukaj obvlada kmerski jezik. Velikokrat prevaja, nagovarja otroke, sestankuje, nagovarja starše, ureja stvari z oblastmi in drugimi kamboškimi institucijami. Tekoče govori še angleško in italijansko (in seveda slovensko), kar jo dela nepogrešljivo v naši mešani skupnosti.

4. Ona je tista, ki s svojim sarkazmom (vcasih si rečem, da je zelo slovenski), ki niti ni tako zelo opazen, velikokrat nariše nasmeh na moj obraz. Rekla bi, da je njene vrste sarkazem sarkazem intelekta.

5. Ona je tista, ki kot dobri pastir, ki skrbi za svojo čredo, vedno z enako ljubeznijo poskrbi za vsakega posameznika. Naj bo to oskba s hrano v sobi bolnika, nočitev z bolno sestro v bolnišnici, spodbuda žalostnega, pogovori. Skupnost je drugotnega pomena, ko jo posameznik resnično potrebuje. Ob zgodbi o dobrem pastirju so mi misli pobegnile k njeni drži.

8. Ona je tista, ki vedno najde pravo besedo. Za vsakega gosta s katerim kramlja ali sestankuje, za vsakogar, ki ga sreča, za vse odnose v poslih, ki jih opravlja.

9. Ona je tista, ki pelje otroke k zdravniku, z njimi čaka, klepeta, jih pospremi v ambulanto, zagotovi njihov pregled. Velikokrat pomaga zdravniku, jih drži, ko so pregledovani ali potrebujejo poseg (jap, uporaba kakšnih narkotičnih sredstev tukaj je omejena). S svojim poznavanjem bolezni, farmacije in medicine, velikokrat tudi jezika in bele polti, posrkbi, da za otroke poskrbijo tako, kot si zaslužijo.

10. Ona je tista, ki vedno vozi kombi in avto v kaotičnem kamboškem prometu in ob tem pomirjeno prenaša drugačnost kulture vožnje. Je suverena in ob njej se vsi počutimo varno.

11. Ona je tista, ki ne obsoja drugega zaradi njegove različnosti, ampak zna opolnomočiti najboljše v človeku za misijo, ki mu je zadana.

12. Ona je tista, ki se bori, da bo na naši zemlji zrasla srednja šola in bodo naša dekleta lahko nadaljevala šolanje z nami.

13. Ona je tista, ki je pred mnogo leti spoznala Kambodžo drugačno, polno vojakov, preplašenosti, meje revščine, razmaha bolezni in strahov. In ki je opazovala ta svet tukaj, z njim rastla in ga pomagala soustvarjati. Razume.

14. Ona je tista, ki je videla naša dekleta bolehati, se zaljubiti in poročiti, umreti za aidsom, imeti otroke, biti hvaležne. Ona je tista, ki je zanje vedno molila in z dejanji naredila vse, kar človek v svoji šibkosti lahko.

15. Ona je tista, ki si bo v soboto nadela predpasnik in skupaj z dekleti gradila nov vrt. Brez pomisleka, da je morda njeno mesto kje drugje, kot tam, kjer so naša dekleta in prostor za rast.

16. Ona je tista, ki bo, ne glede na neprespano noč, izjemno dolg dan poln sestankov, obveznosti, dogovarjanj, pogajanj, ne glede na njeno lastno slabše počutje, za vsakega našla nekaj besed in nasmeh.

In ki bo, tudi ko jaz odidem, ostala tukaj, za vedno, in gradila šole (morala sem!), skupnost, življenja deklet ...

Tadeja Mesojedec