Življenje je boj za preživetje!

21.03.2013 


Iz azijske celine se nam po dolgem času javlja prostovoljka Mojca Zega in nam v dolgem pisanju naniza sveže novice. Urnik je pester, Kambodža je trenutno v najbolj vročem obdobju leta, zato je tudi utrujenosti več. Mojca piše o krvodaljalski akciji, obiskih na domu, veseli se Tadeje in občuduje skromnost ter pogum kamboških žena.

 




Krvodajalska akcija

Tukaj pravo, torej Khmersko novo leto sicer praznujejo aprila, zato ni bilo prav veliko prostega časa za praznovanje, ampak malce smo si le oddahnili. Potem pa je čas začel tako bežati, da mu več ne sledim. Veliko se dogaja, vsak teden kaj novega, zato sem nabrala skupaj le nekaj bolj pomembnih dogodkov, ki jih želim posebej omeniti, vsega se pač ne da. V januarju smo imeli krvodajalsko akcijo. To izvaja rdeči križ tudi v Kambodži, kjer želi osveščati mlade o pomembnosti darovanja krvi. Sama sem redna krvodajalka doma, zato sem bila zelo vesela, da sem se lahko pridružila dekletom in darovala kri z njimi. Še ena izmed čudovitih izkušenj, ki jih ne bom nikoli pozabila. Naša dekleta so, zaradi odraščanja v pomanjkanju in težkih razmerah, velikokrat slabokrvna ali predrobna za darovanje krvi. Le slaba tretjina je uspešno opravila zdravniški pregled in lahko darovala kri, ampak to ni toliko pomembno. Pomembno je, da so imele to dragoceno priložnost, da so jih predstavniki rdečega križa v enournem predavanju seznanili s pomembnostjo krvodajalstva pri reševanju življenj in da se zdaj tega veliko bolj zavedajo. Nekatera od tistih, ki so uspešno prestala zdravniški pregled, je bilo zelo strah, zato smo druga drugo bodrile in si čestitale ter tako poskušale malce razvedriti vse dogajanje. Nobena od nas se na srečo ni onesvestila in tudi malica na koncu je pridala svoj del veselja - konec dober vse dobro!


Swahakum Tadeja

Konec januarja nas je s svojim prihodom razveselila nova VIDES prostovoljka Tadeja Mesojedec! Swahakum Tadeja, welcome so ji zapela dekleta in res je, da nas vsak nov prihod, vsaka nova pomoč razveseli in nam ulije novega zagona. Tadeja je super simpatična punca, ki se je hitro in lepo vključila v skupnost. Kaj počne in kako doživlja svojo izkušnjo vam bo sama napisala. Glede na to, da je študirala novinarstvo verjamem, da bo njeno pisanje prava dobrodošlica, ki bo popestrila javljanje iz najinega, sedaj že skoraj drugega doma. Kajti moram priznati, da se po vsem tem času v Kambodži počutim že precej domače. Našla sem svoje kotičke v centru mesta, kamor zaidem sem pa tja, dobro že poznam nekatere ceste in razdalje, lokalni potniki s katerimi delim avtobus ali kombi, mi niso več tuji, glasba zveni domače, hrana zadiši po znanem. Resnično zanimivi občutki, ko se človek počasi in nevede 'udomači' v deželi, ki skoraj ne bi mogla biti bolj drugačna od domovine kot je. In vendar se zgodi. Zato bom to deželo vedno doživljala drugače, tudi ko bom po dolgem času že doma samo s prstom potovala po zemljevidu. Že danes vem, da se bo na mali deželi v jugovzhodni Aziji prst ustavil, srce pospešilo in pred očmi se bodo začele nizati slike neštetih nasmehov, solznih oči, šolskih miz, razbrazdanih obrazov, riževih polj, zelenih gričev in visokih palm, vijugastih rek, in več, mnogo več je moja Kambodža.

 

Obiski na domu

Znotraj vseh teh doživetij imajo posebno mesto ''home visits''. Obiskovanje deklet na domu je običaj, ki ga naša šola redno in skrbno izvaja, približno enkrat na mesec. Naša dekleta prihajajo iz različnih delov dežele, zato se na dano soboto izbere katero provinco bomo obiskali in domove katerih deklet. Zjutraj se vsi skupaj, dekleta, učitelji in sestre, polni pričakovanja in veselja napokamo v kombi in odpravimo na pot. To je pravo spoznanje, videti kje in v kakšnih razmerah živijo in odraščajo naša dekleta. Takrat se odstrejo tančice dvomov in razrešijo marsikatera vprašanja, ki nas begajo, ko delamo in živimo z njimi. Tako lahko boljše in lažje razumemo njihove strahove, njihovo jezo, njihova pričakovanja in njihove sanje. Večina deklet je odraščala v razmerah, ki so nas zahodnjake nepredstavljive. Nekateri naši starši in stari starši bi se mogoče spomnili česa podobnega iz časov po vojni, ko so mnoge družine ostale brez vsega. Hišice so skromne, lesene ali pa obite kar z navadno pločevino. Nekatere družine živijo kar v betonskih objektih, ki spominjajo na majhne garaže. Družine so številčne in navadno vsi spijo v eni sobici. Večinoma so hišice postavljene na štirih ali šestih kolih, zaradi poplav v deževni dobi. Pod hišico je navadno prostor za kuhanje in počitek, pa tudi prostor za domače živali. Družine se večinoma preživljajo z gojenjem riža, tudi koruze in kakšno manjšo njivico, nekaj drevesi mangov, papaje, kokosa ter palm. Sem pa tja ima kdo kakšno kokoš ali kravo. Slednje so tukaj podobne tistim iz Biblične prilike o sedmih suhih letih. Mleka in mlečnih izdelkov ne poznajo, govedo gojijo zgolj zaradi mesa. Življenje je boj za preživetje. V hišicah ni omar in drugega pohištva, sem pa tja se najde star televizor ali radio. Veliko je eno starševskih družin in Kamboške ženske so prave borke. Sicer so družine precej tesno povezane zmed seboj, starši, otroci, bratje, sestre, bratranci, in si pomagajo skozi težo vsakdana. Kljub vsej skromnosti so naša dekleta nepredstavljivo navezana na dom in več urno potovanje je obarvano s pesmijo in smehom, povratek pa s kombijem polnim dobrot, oreškov, kokosov, sadja, kuhane koruze, gomolji sladkega krompirja ali koščkom domačega peciva, ki nam jih domači pripravijo za popotnico. Ne vem od kje in kako ampak na vsakem domu nas uspejo postreči in povsod nas pričakajo z nasmejanimi obrazi in ohlajeno vodo. Vedo, da navadna voda ni dobra za nas, zato je zame še vedno skrivnost kako se vedno najde plastenka vode za nas. Srečanja z družinami deklet so zame pravo osebno doživetje in jih ne bom nikoli pozabila. Vsakega doma se spomnim in ker smo si z dekleti zdaj že zelo blizu, me ta srečanja še toliko bolj razveselijo. ''Teacher Mojca you meet my family, you see my house todaj! I'm so happy!'' vzklikajo dekleta in nas stiskajo za roke. Za to neprecenljivo izkušnjo sem sestram še posebej hvaležna. Z njo se utrjuje moje spoznanje, da je toplina in ljubezen doma najbolj primarna, najbolj pomembna in nenadomestljiva človeška potreba. Ta nas oblikuje, učvrsti in vodi na življenjski poti, ki jo kasneje izberemo. Naj bo naš dom še tako skromen, če je poln topline in medsebojne ljubezni je za nas najlepši in ravno pravi. Takšna in podobna razmišljanja se mi porajajo, ko po sobotnih obiskih zvečer utrujena od poti in polna vtisov iščem spanec.

 

Novo upanje

Vedno bolj spoznavam, da ne glede na vse kulturne razlike med deželami sveta, ko na koncu potegnemo črto, se v tistem osnovnem in prvobitnem najdemo vsi enaki - severni in južni, vzhodni in zahodni, črni, beli, rdeči in rumeni..., vprašanje je samo kaj želimo deliti drug z drugim in kaj je za nas dejansko pomembno, kako vrednotimo srečanja in odnose z ljudmi, ki nam jih je dano srečati tekom življenja. Zdaj je že čas, da počasi zaključim. Naj povem, da vsaki dan mislim tudi na vse doma. Kolikor se da spremljam situacijo v domovini, čeprav priznam, da marsičesa raje ne vem, da me niti ne bega in ovira pri mojem življenju in delu tukaj. Vem, da vam ni lahko in vsaki dan upam, da se bodo stvari obrnile na boljše. Nova pomlad, novo upanje - ko bi vsaj bilo tako. Včasih me misel na to, da čas tako hitro beži in da bom kmalu spet tudi jaz del druge realnosti, kar malce skrbi. Po drugi strani pa, tudi jaz pogrešam toplino mojega doma in vseh mojih. Zato je že boljše, da ne razmišljam preveč in živim dneve tukaj čim bolj polno se da.

 

Vsem doma želim najboljše in vam po hudi zimi pošiljam trideset in več stopinjske pozdrave iz Kambodže, ki je iz dneva v dan bolj vroča in bolj vlažna... počasi nas tu pa tam za kratek čas osveži kratko deževje, ki se bo postopoma stopnjevalo do junija, potem pa rainy season (deževna doba)!

 

Srečno vsem, Mojca




Mojca na krvodajalski akciji

Izredno gostoljubje

Obdarjeni se vrnemo domov

Na trajektu
Dodaj na iGoogle Bookmark and Share na vrh  

Za razumevanje je bil dovolj prijazen pogled, iskren stisk roke in mogoče vsaka peta beseda, ki smo jo nekako razumeli. Živahen tempo Afrike ti hitro zleze pod kožo in kar naenkrat ugotoviš, da si postal del njega. Postane del tvojega življenja.

 

(Špela Kocjan)

 
ZAVOD DOMINIKA, Partizanska c. 6, 4260 Bled | Vse pravice pridržane © 2010 | Kolofon