Poslanica SMG 2013

Predragi mladi!

S tem pismom bi se rad približal vsem in vsakomur od vas. Rad bi vam izrazil veliko ljubezen, ki jo gojim do vas, in vam povem nenehne sanje, ki jih hranim v srcu: da bi bili popolnoma srečni in nosili v sebi celotno polnosti človečnosti Gospoda Jezusa in v svojem življenju izražali polno in pričevalno pripadnost evangeljskim vrednotam. Pišem vam v času, ko se veliko govori o novi evangelizaciji. Zdi se, da je evangelij v mnogih naših deželah postal neznanec, ki ga lahko pogrešamo. Prav zato danes močneje odmeva Jezusova zapoved: »Pojdite torej in naredite vse narode za moje učence ... In glejte: jaz sem z vami vse dni do konca sveta« (Mt 28,19.20). Poslanstvo, ki nam ga prikazuje Jezus, je teren, poln izzivov, vendar tudi z obilnimi velikimi priložnostmi. Ustvarja previdnostni povezovalni obroč med nujnim povabilom Benedikta XVI., namenjenega vesoljni Cerkvi, da bi pogumno preživljala to leto vere, in potjo, na katero je naša salezijanska družina stopila proti dvestoletnici mojega rojstva.

Naj vam povem, da so tedaj vladali težki časi. Valdocco je bil prava misijonska dežela ... Kljub vsemu temu je stvarna navzočnost Jezusa in Marije v naporih vzgojnega služenja napolnjevala moje srce z veseljem. Iz te misijonske dežele, kot vsi dobro veste, so odšli mnogi mladi misijonarji evangelizirat ljudstva in daljne dežele. To so bili mladi, ki so zrasli v oratoriju, ki so napisali sijajne strani zgodovine in velikodušno dali svoje življenje za vzgojo, človeški napredek in evangelizacijo številnih rodov mladih. Ta zgodovina zvestoba in velikodušnost, dragi mladi, se nadaljuje danes z mnogimi vami in je izziv za vas. V tej knjigi manjkajo strani, ki jih lahko napišete samo vi. To je vaša ura!

Jezusov nauk odmeva še v naših dneh z enako močjo: »Delajte ne za jed, ki mine, temveč za jed, ki ostane za večno življenje« (Jn 6,27). Vprašanje, ki so ga postavljali tisti, ki so ga poslušali, je isto, kot odmeva v nas danes: »Kaj naj storimo, da bomo delali Božja dela?« Poznamo Jezusov odgovor: »Božje delo je to, da verujete v tistega, ki ga je on poslal« (Jn 6,29). Božje delo v vas je to, da ste učenci, ki z ljubeznijo sprejemajo Božjo besedo in v njej srečujejo Jezusa Kristusa. Biti apostoli, ki jo veselo razširjajo, je poklic vsakega kristjana. Vera namreč raste v trenutku, ko se ponudimo, da jo prenašamo na druge. Oznanjati evangelij je vaš poklic, dragi mladi!

Oznanjati evangelij pomeni zamešati v testo kvas, ki zmore spremeniti miselnost in srca ljudi in po njih socialne strukture tako, da bi bile bolj v soglasju z Božjim načrtom. Ne gre za kako vase  zaprto dejavnost; evangelizirati pomeni sprožiti pravo socialno, najglobljo in edino učinkovito revolucijo. Za evangelizacijo je treba imeti razlog: biti »zaljubljen« v Boga, imeti izkušnjo njegovega prijateljstva in intimne ljubezni. V tem postopku moramo osrediniti pozornost predvsem na svoje srce. Prav v njem nastajajo misli in izbire; srce mora biti prosto vseh madežev. To zahteva transparentnost, sposobnost vračanja k sebi in ga odpreti na stežaj pred Gospodom, in najresničnejše razloge našega obnašanja. Resničnost gest zahteva čistost nagibov.

Pripravljenost za oznanjevanje 'vesele novice' se poraja iz obilja človekovega srca, ki ga je osvojil Jezus: globoko povezana osebnost in osredinjena okoli edine Božje ljubezni. Gre za edinstveno ljubezen, ker je osrednja, edinstvena, ker ima prednost pred vsemi drugimi srčnimi čustvi. Čistega srca je pristen iskalec in pričevalec Boga. Tisti, ki pred vsemi stvarmi in pred samim seboj išče Boga in njegovo pravico. Ko se spomnim na svoje življenje, vam moram povedati, da sem že kot mlad fant prosil Gospoda za eno samo stvar: »Da mihi animas. Daj mi, da bom delal zate in za zveličanje mladih.«

Preden torej evangelij osvoji vašo misel in je vzrok vaših naporov, ga mora sprejeti vaše življenje in mora postati vir vašega veselja. Jezus ne zaupa svojega evangelija tistemu, ki mu ni izročil svojega življenja. Samo pristni učenci so lahko verodostojni apostoli mladinskega sveta; to, dobro veste, je zahtevno misijonsko področje. Stopite torej ven iz svojega tesnega in dušljivega oklepa. Stopite v prostrani Božji svet. On vam na široko odpira vrata v veliko poslanstvo, da boste lahko stopili iz sebe in našli širne prostore, da boste lahko šli novim obzorjem naproti, na katere je mislil in o njih sanjal Gospod. Ta obzorja niso nujno daleč od vas. Bog vas kliče, predvsem za to, da boste prenesli in utelesili svojo vero v vsakdanje življenje, sredi dela, ki ga mora utrjevati vera v vstajenje, sicer lahko stre človekovo srce.

Mnogi mladi, to dobro veste sami, ne »prebivajo v svojem srcu«, živijo »raztreseno«. Privlači jih na tisoče stvari, se napotijo po tisoč stezah in jih tiranizirajo in podjarmljajo tisoči oblastnikov. Stanujejo »drugje«, povsod, ne pa v srcu, tako da se ne morejo srečati z Bogom, ki se nasprotno lahko dogaja samo v tem dragocenem tako osebnem in tako skritem kraju - v srcu. V srcu vsakega človeka namreč obstaja rana, velika bolečina, ki jo je treba poslušati, razumeti in ozdraviti. Zato Jezus tudi danes potrebuje učencev, sposobnih poslušati srce ljudstva, zlasti mladih. Učence, sposobne v njihovem veselju in strahu razumeti voljo, ki je ne izrazijo vedno, da bi se mu približali in se z njim srečali. Samo učenec, ki goji globok odnos z Gospodom Jezusom, lahko sprejme med tistimi, ki ga iščejo, tistega, ki resnično želi z njim deliti izkušnjo Boga.

Učenec, ki hodi za Jezusom, je poklican, da olajša srečanje z njim tistim, ki ga želijo videti, spoznati in ga ljubiti. To je občutljivo in čudovito poslanstvo in če ga ne opravite vi, dragi mladi, kdo bo Jezusu predstavil sanje in potrebe vaših tovarišev in vaših prijateljev? Kdo jim bo pokazal Jezusa? Vaša dolžnost je, da svojim prijateljem pokažete Jezusa kot luč, ki razsvetljuje smisel njihovega iskanja, kot pot, ki vodi do Očetovega srca, kot resnico, ki greje srce, da živijo življenje z vso zavzetostjo. Vi ste nov binkoštni ogenj, ki gori in ogreje toliko vaših tovarišev. Skupaj se lahko borite za svobodo tam, kjer je manjka, za mir, kjer je ogrožen, za pravico, ki jo teptajo, za solidarnost tam, kjer je bolj potrebna. Vi ste lahko kritična zavest družbe, v kateri živite. Vstanite torej, stopite iz dvorane zadnje večerje in pojdite, kajti svet vas potrebuje.

Toda pomnite vedno, da samo Kristus lahko ozdravlja in osuši globoke in boleče rane src mladih. Da bo to srečanje rodilo sadove, moramo privoliti, da bomo opravili posebno pot: nujno je preiti od občudovanja do poznanja in od poznanja do intimnosti, od tesne ljubezni do zaljubljenosti, od zaljubljenosti do hoje za njim in do posnemanja.

Začetno srečanje se končno spremeni v pravo srečanje, ko se Jezus »da spoznati« in njegova Beseda do golega razgali človekovo srce, tako da ga osvobodi zamaskiranih, pokvarjenih pojmov o Bogu in pokvarjenega gledanja na same sebe, na druge in na dogodke. To se je zgodilo učencem na poti v Emavs (Lk 24,13-35). Hodila sta potrtega obraza in razočarana, ker sta živela skupaj z Jezusom in je življenje z njim v njima obudilo najboljše upanje. Toda njegova smrt na križu je pokopala vse njuno pričakovanje in njuno vero. Med potjo se jima pridruži Jezus in deli z njima žalost in grenkobo, hkrati pa jima odkriva smisel vsega, kar se je godilo, ko jima je odkrival Pisma. Svoj korak je meril po potrpežljivem in trpečem raziskovanju ter jima postopno odpiral oči njunega razuma, njuno srce pa razumevanju njegove skrivnosti, zgodovine in sveta. Njuno kesanje je bilo iskreno, njune oči za strmenje nad Vstalim pa so se odprle šele, ko je on ponovil gesto, ki ga je najbolje označevala, »razlomil je kruh«. To odkritje je bilo sad njunega iskanja, a bi bilo nemogoče brez razlage Pisem in Jezusovega znamenja. Predvsem je to bil dar: »spoznala sta ga«, ker se jima je Jezus »dal spoznati«. Spoznanje Jezusa v gostu je vrhunski dogodek srečanja, ni pa zadnji. Naslednji odlomek razodeva rodovitnost osebnega srečanja - »njuno srce je gorelo v njima« - po pričevanju - »vrnila sta se v Jeruzalem ter našla zbrane enajstere«. Apostoli so se vrnili v kraj, kjer je navadno potekalo njihovo življenje, vendar z novimi očmi in novim srcem.

Tudi vi, moji dragi mladi, ne morete živeti svoje vere sami zase. Naše odrešenje je zunaj nas samih; ne najdemo je v znanosti ali v ekonomiji ali v politiki, temveč samo v Jezusu Kristusu, ki je umrl za nas in je vstal. Vrnite se torej z novimi očmi in z novim srcem v kraj, kjer je Jezus danes navzoč in tam prebiva: v Cerkvi. Srečujte se s skupnostjo verujočih, tistih, ki izpovedujejo Jezusa kot svojega Gospoda, družino njegovi učencev, tistih, ki z njim delijo življenje in poslanstvo. Dragi mladi, morda vas veliko stvari v Cerkvi vodi v razočaranje. Morda se čutite nerazumljene, vas ne jemljejo resno. Res je, da nas Cerkev razočara, včasih moti, toda vedno nas očara, ker je Cerkev stvarnost, katere meje potekajo znotraj nas, ker je nad nami materin objem, vidni kraj naše identitete, kraj srečanja z Bogom Jezusa Kristusa in z ljudmi, ki jih imamo za svoje brate in sestre. Poslušajte zato besede očeta, ki je trpel, ki pa je vedno ljubil Cerkev: ne, dragi fantje, ne ločujte se od Cerkve! Nobena stvarnost ni tako bogata upanja, sočustvovanja in ljubezni. Cerkev se nikoli ne postara, njena mladost je večna. Je nadaljevanje, bivanje, trenutna navzočnost Kristusa, kraj, kjer on deli milost, resnico in življenje v Duhu. Deli vam kruh besede in ponuja dragocene darove zakramentov, posebno sprave in evharistije. Brez izkušnje, ki tiči v njima, je poznanje Kristusa neustrezno in pomanjkljivo. Ta zakramenta sta resnični spomin na Jezusa; na tisto, kar je on storil in še danes dela za nas, na tisto, kar pomeni za naše življenje. V zakramentu sprave občutimo Božjo dobroto, ki je vir naše notranje svobode in ustvarja ter izpopolnjuje vsebino našega življenja; odpirajo se oči novemu stvarstvu in vidimo tisto, kar lahko postanemo po Božjem načrtu in želji. To je zakrament naše prihodnosti, namesto naše grešne preteklosti. V evharistiji, ki jo krščanska skupnost obhaja vsak dan, se pogrinja dvojna miza, kjer vernik utrjuje svoje življenje in se hrani z edinim Gospodom, ki je beseda in razdeljeni kruh. V Svetem pismu in v Evharistiji Cerkev priznava, sprejema in si usvaja Gospodovo telo in gradi sama sebe kot tako.

Tem darovom, ki vam jih podarja Cerkev kot milost, morate pridružiti nenehno držo kontemplacije in molitve. Kontemplacija, ki postane molitev, pomeni biti odprti za polnost, ki jo hoče Oče po Svetem Duhu izliti v vaša srca. Za vas danes, evangelizatorje in vzgojitelje mladih tretjega tisočletja, je oznanjana in razdeljena beseda, poglobljena v molitvi, nepogrešljiva za rast v veri. Vera, ki mora prisluhniti kriku ubogih, zapuščenih in izrinjenih na rob družbe in se udejanjiti v konkretnih delih ljubezni, ki vidno prikažejo Boga, njegovo ljubezen.

V tej ljubezni, ki smo jo zastonj prejeli, temelji nujnost evangeliziranja. Samo iz velike ljubezni lahko izvira veliko navdušenje za zveličanje drugih in veselje za medsebojno delitev življenja, ukoreninjenega v Jezusu. Kdor je srečal Jezusa, ne more molčati, mora ga oznanjati. Molčati bi pomenilo umoriti ga drugič. Pojdite torej, dragi mladi Kristusovi učenci, in pokažite svetu, da vera prinaša srečo ter resnično, polno in trajno veselje.

Ob dvestoletnici svojega rojstva se hočem ponovno roditi z vami, da mladi postanejo razlog mojega življenja, dragocena dediščina, ki mi jo je usoda dodelila, moje poslanstvo. Z vami jih hočem ljubiti s tisto ljubeznijo, ki jo lahko zajemamo v srcu Dobrega pastirja. To je mogoče, če bodo spremenjene družbene in kulturne razmere. Kot je moja navada, se ne bom zatekel k abstraktnim ali teoretičnim in ideološkim oblikam, ampak k tisti pedagogiki dobrote, ki postavlja vzgojo v nenehen proces prilagajanja, človeškega, duhovnega in pastoralnega spreobračanja, saj znamo sprejeti vse spremembe, a jih prilagodimo bolj resničnim in globokim razlogom človeške rasti in krščanskega zorenja. Vedno bolj sem prepričan, da je vzgoja zadeva srca, ali bolje, da je treba vzgajati srce, kajti v ljubezni mladi igrajo svoje življenje.

V letu vere hočem biti z vami v tem čudovitem poslanstvu, ki zaobjemlje vso Cerkev. Vsakomur od vas povem iste besede, ki sem jih ponavljal svojim fantom v Valdoccu: »Imam eno samo željo, tisto, da bi vas videl srečne na zemlji in v večnosti.« Da bi bili srečni in da bi 'veselo vest' o odrešenju sprejeli vsi, si prizadevajte, da vas bodo imeli radi! Hkrati bomo za mlade blagi in pogumni oznanjevalci, polni navdušenja za vse to, kar je življenje, vendar globoko ukoreninjeni v življenju Gospoda Jezusa.

Zaupam te svoje besede kot darilo ob dvestoletnici Mariji, Jezusovi materi. Njej, ki »je verovala, da se bo izpolnilo, kar ji je povedal Gospod« (Lk 1,45), ter je sama sebe izročila Bogu, iz ljubezni do Sina in do sinov. Marija, ki je navdihnila in vzdržuje našo družino, naj prebudi sinovsko srce, ki spi v vsakem človeku, prebudi novega človeka, novo ljudstvo, Cerkev. Dragi mladi, Marija, brezmadežna pomočnica, naj vam da živ čut za Kristusa, veliko ljubezen in vzgojno sposobnost, da boste vzgajali svoje prijatelje za vero v Kristusa. To bo za vas način, kako naj odgovorite na izzive nove evangelizacije. Marija, Jezusova in naša draga Mati, naj prosi, da bi bilo naše pričevanje vernih in vzgojiteljev prepričljivo.

Blagoslavljam vas, vabim vas na svetovni dan mladih v Rio do Janeiro sredi julija in vas vse prisrčno pozdravljam kot oče, brat in prijatelj.

Vaš prevdani v J. Kr.

duh. Jan. Bosko

Valdocco, 31. januarja 2013