Učiteljica Tadeja

01.02.2013 

Tadeja Mesojdec je po mesecu potepanja po Vietnamu in Laosu oblekla šolsko uniformo in postala učiteljica v Don Bosko centru v Phnom Penhu, v skupnosti misijonarke s. Ljudmile Anžič. Njen vsakdanji utrip sledimo preko dnevniških zapiskov na njenem blogu iz katerega objavljamo nekaj utrinkov.


ŠOLSKA UNIFORMA

Tako, uniforma oblečena, nasmeh še vedno na obrazu. Moji dnevi, od ponedeljka do petka, bodo imeli precej ustaljen urnik. Dan začnem ob 6h s sveto mašo in zajtrkom ob 7h. Če se kdo sprašuje, k sveti maši grem prostovoljno, zbuditi se zjutraj, ko so temparature še znosne, je res super. Čeprav je sveta maša v kmerščini (razen ob četrtkih) je nekaj posebnega!
Ob 7h imamo zajtrk skupaj s sestrami in drugimi prostovoljkami. Dan za otroke v vrtcu, osnovni in srednji šoli se začne ob 8h z nacionalno himno in pesmijo, nekaj telovadbe in jutranjo mislijo.

Angleščino učim na poklicni šoli, Home and Food Management. Ob 10h se skozi igro učimo angleščine z drugošolkami (stare so med 18 in 25 let). Vmes imam čas za kosilo, nadaljujem pa s poukom med 13h in 16h, ko končam s prvošolkami. Ciklus se ponavlja vsak dan, torej imajo dekleta angleščino kar 5 krat tedensko! In se ne pritožujejo, prej bi rekla, da so hvaležne! Ker je pisava drugačna in ker je njihov jezik popolnoma drugačen (nimajo množine, stavki se tvorijo popolnoma drugače, ena beseda ima lahko glede na intonacijo več pomenov!), gre res počasi. Vendar jih občudujem! Sama sem osvojila le dve besedi kmerščine, pa se trudim vsak dan!
Dekleta uporabljajo kopije učbenika in delovnega zvezka, kateremu sicer sledimo, vendar poskušamo angleščino zanje narediti kar najbolj zabavno in seveda uporabno za njihove poklice.

Moje učiteljsko delo se navadno konča pozno popoldan, razen ob ponedeljkih in sredah, ko ob večerih učim angleščino učitelje in druge zaposlene v kampusu. Skupina je resnično motivirana za učenje in moram reči, da so presenetljivo dobri. Vsaka čast moji predhodnici Sonji, ki jih je pripeljala tako daleč! :) Popoldnevi so namenjeni druženju z dekleti, lahko pa jih izkoristim kot svoj prosti čas. Zaenkrat sem precej z dekleti in razmišljam, katere talente bi jim lahko ponudila kot dodatne popoldanske aktivnosti.

Dan zaključimo z večerjo in druženjem z dekleti, ki v kampusu tudi živijo. Potem se lahko umaknem v svojo sobo z ventilatorjem, kjer študiram, berem in razmišljam.

Vikendi so moji, učitelji smo ta čas prosti. Ne vem še, kako jih bom zapolnila, zagotovo se bom kakšen vikend igrala turistko. Nekaj vikendov bom preživela tudi pri dekletih doma, ker šola za učitelje organizira 'home visits', kar se mi zdi odlično, saj bom tako lahko resnično razumela dekleta in njihovo kulturo. Dekleta so namreč vsa izbrana iz najbolj revnih družin, in vsaka od njih nosi svojo zgodbo. Ta navadno ni najbolj srečna.

Šolanje in predvsem angleščina je svetla luč, ki jo prepoznavamo (šola, dekleta in jaz) kot pot k boljšemu življenju. Hvala še enkrat vsem, ki me podpirate. Precej jasno mi je, da bo lepo in hkrati, žal, tudi težko. Aja, uniforma mi baje ful paše.


DON BOSKO DAN

Uf, če je kje na tem svetu lahko najti pristno veselje in navdušenje, potem je to gotovo tule, v Don Bosko šoli z našimi dekleti! Ob praznovanju današnjega dne sem se spet naučila nekaj o naših dekletih in otrocih:

- ne glede na to, ali šteje 3 ali 25 let neskončno rada poje in se veseli življenja v skupnosti,
- praznovati pomeni tudi velikooo uporabljati bobne in vaditi v pihalnem orkestru vse proste minute,
- športne aktivnosti in tekmovalnost je zakon (navdušenost nad športnimi aktivnostmi je milijon proti ena v primerjavi s stanjem, ki se ga spomnim iz časov moje srednje šole!,
- pripadnost šoli - vav, ko smo popoldan preživeli z dekleti in fanti iz druge Don Boskove šole, sem videla, kaj pomeni navijanje, in brez skrbi, ga tudi glasno izvajala,
- zasluženo drugo mesto je dekleta osrečilo bolj kot nasprotnike zmaga: veselje pa se izkaže s plesom in ja, BOBNI!!!

Ja, to je sreča! Takšna, nalezljiva ... In še ena sreča na obrazih tistih deklet, ki so se za podaljšan vikend odpravile domov. Nekaj jih ostane tu, ker so tu bolj doma, bolj sprejete in bolj svoje. To je to, lovljenje drobnih korakov z otroci iz vrtca v poskusu njihove prve koračnice, in glasno navijanje za naša dekleta z našimi dekleti. Tako preprosto in tako osrečujoče!

Tadeja




S kolegi na poti

Azijsko podeželje

Sonia, spredaj na sredini ji je predala razrede

Učiteljica in njene učenke

Športni duh

Zbrani obe don Boskovi šoli
Dodaj na iGoogle Bookmark and Share na vrh  

Želim narediti nekaj dobrega za druge. Rada tudi potujem, vendar mi potovanja ponavadi ne omogočajo, da spoznam pristnost ljudi, ki živijo v določeni državi, njihov način življenja. To kar sem doživela med prostovoljsko izkušnjo, pa je izpolnilo moja pričakovanja.

 

(Mija Rudman)

 
ZAVOD DOMINIKA, Partizanska c. 6, 4260 Bled | Vse pravice pridržane © 2010 | Kolofon