Beatifikacija v Ekvadorski amazoniji

Iz vseh strani južne Amerike so za beatifikacijo prihajale inšpektorice s svojo delegacijo sester in laikov v Quito. Iz Evrope je prišla vrhovna predstojnica M. Yvonne Reungoat in Vrhovni vikar salezijancev Adriano Bregolin ter predstavnik svetega očeta iz Vatikana kardinal Angelo Amato. Samo iz drugih držav nas je bilo nad 110 navzočih. Med višjimi predstojnicami je bila tudi s. Mira Peče, ki je prekinila vizitacijo v Argentini in se udeležila beatifikacije. Ganljivo je bilo v Quitu, ko smo se vkrcali v velikansko tovorno vojaško letalo in s predstojniki na čelu poleteli v Macas kjer se je izvršila beatifikacija.

Namesto sedežev so bile s platnenimi vrvmi prepletene sedeče mreže, da smo se takoj še z večjo vero izročili v Božje varstvo. Domačini z državnimi in krajevnimi predstavniki so bili že zbrani za slovesen sprejem Vrhovne predstojnice in ostalega zastopstva. Zgledalo je, da se je iz letala izkrcala velika množica HMP, z nekaj drugimi predstavniki, morda doslej še nikoli vidna v takem številu (nad 70, druge so šle z avtobusom dan vožnje). Vsakemu so podarili rdečo vrtnico. Župan, Indijanec je vrhovno predstojnico in vso Družbo pozdravil: "Danes se je nad našo zemljo sklonilo nebo. S. Marija Troncatti nam je to pripravila." Poudaril je, da je nova blažena bila zanje bolničarka, kirurginja, anestezistka ..., a še posebej katehistinja, prinašalka Jezusa.

Ob tem sem se globoko zamislila, kaj jim pomeni biti dober, odličen na profesionalni ravni, a vse to je drugotnega pomena. Jezus je važnejši, njegovo sporočilo je vesela novica odrešenja. Iz županovih besed je vela vera, prepričanje, da je s. Troncatti delala čudeže in medtem ko je celila rane bolnih, je blažila tudi razburjene duhove in spreobračala srca k spravi in krščanstvu. Še na letališču so otroci zapeli, jasno in glasno dobrodošlico in počastili novo blaženo. Pa tudi razne indijanske skupine so s plesi zaznamovale ta zgodovinski trenutek.

Popoldne je bilo v stolnici posebno doživeto srečanje vrhovne predstojnice in vikarja s salezijansko družino. Povsod, predvsem pa po stopnicah in na tleh, so sedeli mladi in odstopili klopi sestram. Mati je poudarila mladim kako pomembno je biti vesel, navdušen in poln idealov. »Salezijanska družina bo od tukaj ponesla ogenj blažene Marije Troncatti, ki bo izžareval in osvojil v ljubezni srca hladnih, oddaljenih. Vsi smo poklicani postati sveti! Veliko novih s. Troncatti se bo tukaj porodilo.« G. Adriano pa je vzkliknil: »Nikoli nisem videl toliko mladih skupaj. Mladim želim podariti tri besede: veliko modrost (pri učenju, v življenju), veliko srce (lahko imajo veliko znanja, a ne ljubijo), pridne roke (solidarnost).«
Na kraju nesreče, v Sucua, smo bile ob vstopu v cerkev sprejete z belo vrtnico. V cerkvi, kjer je njen grob, je kar naenkrat vse utihnilo. V sredini cerkve smo našle prekrasen oltar, kjer častijo s. Troncatti, na tleh pa je sedela skupina otrok in molila. Nekaj posebnega se je dalo občutiti, tista sveta tišina je spregovorila. Tukaj mi je spomin poletel na vse vas, ki ste bili v Duhu z nami. V živi veri smo se bližale oltarju, prepričane, da smo in bomo še deležne posebnih milosti.

Na vigilijo beatifikacije je sledila popoldansko-nočna dvo-urna procesija z lučkami od kraja nesreče, kjer je postavljen bronast spomenik blaženi s. Mariji Troncatti, pa do stadiona. Tam je potekala sv. maša, ki je povezala velikanske množice od blizu in od daleč. Presenečenje so nam pripravili mladi in otroci, ki so bili ob pločnikih vso pot razporejeni z lučkami v pobožni molitvi in spremljanju mimoidočih.
24. november 2012, enkraten in nepozaben dan! Iz hotelov kjer smo bile nastanjene, smo se odpravile v avtobuse z zastavami držav, od koder smo izhajale. Veselo smo mahale z brazilsko zastavo. Stadion je bil do kraja poln. Med vstopno procesijo je bila tudi čudežno ozdravljena Josefa Yolanda Solórzano, ki je nosila relikvijo s. Marije Troncatti. In glej, po kosilu jo je ena sestra prepoznala in povabile smo jo, da smo naredile fotografski spomin in zapečatile še z večjo vero ta dogodek. Imele smo milost srečati tudi s. Blanco Cordovo, ki je preživela takratno letalsko nesrečo. Do danes je zaradi posledic nesreče na vozičku.
Kardinal je med homilijo primerjal blaženo z blagri in s sadovi evangelizacije, ki so svetniki. En tak sadje s. Marija Troncatti - posrednica milosti med Bogom in ljudmi.
Poslovile smo se s svetih krajev, katere so domači oblastniki in verniki označili kot svetovni kraji, ki morajo biti še velikokrat obiskani, preko organiziranih romanj, za krepitev vere in svetosti Cerkve.

To so bile besede zaupanja ob večernem recitalu, ki so ga prekrasno uprizorile deklice pod vodstvom sester in v njej predstavile življenje s. Marije Troncatti. Ta mala kraja Macas in Sucua, obdana z gorami, daleč v amazonskem predelu, sta postala svetovna kraja. Nosita odsev velikih kreposti dobrote, ljubezni in vere nove blažene. Naj bl. s. Marija Troncatti, zavetnica misijonov, postane tudi priprošnjica novih čudežev, ki bodo ali ne del postopka do kanonizacije.

V tem duhu tudi moj pozdrav vsem sestram v domovini ter dragim vernikom in prijateljem misijonov, ki nas krepite v veri s svojim požrtvovalnim življenjem in molitvijo.

Hvaležna s. Agata Kociper

izpod ekvadorskega sonca in amazonske svežine v Braziliji.

z letalom proti Sucui	domačinke prijazno sprejmejo vrhovno mater	pri spomeniku s. Troncatti na kraju nesreče	Gospa Yolanda nese relikvijo
Indijanci med prinašanjem darov	Razglasitev je vodil salezijanski kardinal Amato	Navzoča je bila tudi s. Ana Maria Komar	Poln stadion vernikov, predvsem mladih