Misijon v Mestu sanjajočih stolpičev

18.12.2012 

 

Janja Babnik, študentka angleščine in teologije, navdušena animatorka, katehistinja in v zadnjih treh mesecih VIDES prostovoljka se je po treh mesecih izkušnje vrnila iz Anglije v domače kraje. Duhovito nam predstavi bivanje v sestrski skupnosti, delo v šoli in doživljanje  pestrih kulturnih različnosti na Otoku.

 


»Ooo, si že nazaj! Si prišla na počitnice? Kdaj odhajaš nazaj v Anglijo?« »Morda spomladi, na obisk.« »Ja kako, kaj nisi odšla za tri mesece?« »Sem, sem, pa je že minilo...« Tole ni zgolj šala; resnično je to najpogostejši pozdrav, ki ga v zadnjih tednih, odkar sem se vrnila, poslušam :) Omenjam ga zato, ker še sama nisem dobro dojela, da je teh nekaj mesecev minilo tako hitro, zato se niti ne čudim, da so presenečeni tudi drugi.

 

Ko sedaj sedim doma in razmišljam o vseh doživetjih v Angliji, kar ne vem, kje in kako bi začela. Izkušnja prostovoljstva v Oxfordu, Mestu sanjajočih stolpičev (moj prevod imena »The City of the Dreaming Spires«), je bila čudovita, in resnično sem Bogu hvaležna, da me je popeljal prav tja, med te ljudi. Teh nekaj mesecev sem namreč bivala v hiši skupaj s še šestnajstimi sestrami, čez dan pa sem pomagala v bližnji salezijanski šoli in pri popoldanskih klubih v Mornese centru, ki ga upravljajo sestre. Moj misijon je bil torej dvojne narave: pomoč in prisotnost v sami skupnosti ter pomoč pri delu z mladimi.

 

V skupnosti, ki je sedaj namenjena bivanju ostarelih sester, sem občasno pomagala pri delu v hiši, drugače pa sem z njimi predvsem preživljala svoj čas in izpopolnjevala svojo angleščino. Sestre so me naučile, da Anglež nikakor ni isto kot Škot, da nek film ni v angleščini temveč v »amerikanščini« (ki ni prava angleščina), in da so Beatli eno od svojih pesmi posvetili sestri Mary (ki je prav tako del te skupnosti). Z menoj so delile svoje znanje kvačkanja in drugih spretnosti, katerih so se lotile ob večerih, zraven pa so obujale spomine in pripovedovale o svojih zabavnih doživetjih, npr. o srečanju s kraljico, razburljivi vožnji po prometnih londonskih ulicah, o jelenčku, ki je mislil, da je ovca, in mnogo drugih. Vesela sem, da je bila tudi moja prisotnost zanje dragocena; sama sem se vsekakor počutila zelo sprejeto in kot del njihove družine.

 

Drugi del moje prostovoljske dejavnosti je potekal v šoli. V prvih dneh kar nisem mogla dojeti, kako to, da je od 32-ih otrok morda eden Anglež, starši vseh ostalih pa prihajajo praktično od vsepovsod: iz Irske, Škotske, Jamajke, Pakistana, Albanije, Portugalske, Indije, itd. Ta kulturna raznolikost ustvarja zelo odprto in sproščeno družbo, ki jo moraš doživeti, da jo lahko zares dojameš. Otroci v šoli so prav tako sproščeni in čisto nič jim ni bilo nerodno takoj navezati stikov, me povabiti k igri ali vprašati za nasvet. Prijetno me je presenetilo, da šolo (ki je katoliška) obiskujejo tudi muslimani; njihovi starši so namreč mnenja, da je primerna, ker vzgaja za vrednote. Otroci so mi res prirasli k srcu, poleg njih pa seveda tudi prijazni in hudomušni sodelavci v šoli.

 

Samo mesto Oxford, katerega sem imela priložnost raziskovati med vikendi, je prelepo univerzitetno mesto s starimi kolidži, okoli katerih se razprostirajo lepo urejeni parki, in muzeji v mestnem jedru. Zaradi značilne arhitekture je mesto dobilo ime Mesto sanjajočih stolpičev, saj lepoto Oxforda opazovalec zagleda, ko se ozre v višave in vidi številne zvonike, stolpiče in skrbno oblikovane strehe. Izven jedra se človek znajde v nekoliko revnejših delavskih predelih ali pa v zelo urejenih bogatejših naseljih. V mestu je skozi zgodovino živelo veliko prepoznavnih imen, predvsem znani britanski pisatelji, npr. Lewis Carroll (Alica v čudežni deželi), J.R.R. Tolkein (Gospodar prstanov) in C.S. Lewis (Zgodbe iz Narnije) ter drugi.

 

Med svojim bivanjem v Oxfordu sem imela tudi priložnost spoznati slovensko misijonarsko družino, kateri sem neizmerno hvaležna za njihovo gostoljubnost in kanček domačnosti v tuji kulturi (enkrat sem bila celo deležna nedeljskega kosila s čisto pravo govejo juho, kar je neprecenljivo doživetje, ko si dolgo od doma).

 

Ob vrnitvi domov sem, kot že tolikokrat po vrnitvi s potovanj, znova ugotovila, da so po svetu čudoviti kraji, a s Slovenijo se vseeno ne morejo primerjati. Bogu sem resnično hvaležna za to izkušnjo Anglije in za, na nek način, še eno družino, ki jo želim - če bo Bog dal - kmalu spet obiskati.

 

 

Janja Babnik

 

 




Zabavno plesni večer s sestrami

Družabni večer s sodelavci

Dame v klubu za starejše (ali v angleščini

Ustvarjalno delo v šoli

Sestre pri pripravi večerje (Sr. Janet in Sr. Agnes)

Pogled na Oxford
Dodaj na iGoogle Bookmark and Share na vrh  

Rad imam pedagoško, andragoško kakor tudi fizično delo, vidim se tam, kjer me ljudje najbolj potrebujejo. Zato je prostovoljstvo zame odlična priložnost.

 

(Tomaž Gorenc)

 
ZAVOD DOMINIKA, Partizanska c. 6, 4260 Bled | Vse pravice pridržane © 2010 | Kolofon