Mojca in Janja o sebi

Mojčino odprto srce za vse ljudi

Sončnega junija pred več kot tremi desetletji sem privekala v naročje mami Mariji in očetu Andreju kot njuna prvorojenka. Odraščala sem v Novi Gorici, razpeta med šolo, dvorišče, varen dom in vikende pri nonotih. Po gimnaziji sem odšla študirat geologijo v 'belo Ljubljano'. V tistih letih nisem bila še odločena kakšen poklic želim opravljati, preveč stvari me je zanimalo. Bolj naključno kot načrtno izbran študij me je pripeljal do dela v varstvu narave, kjer sem začutila svojo poklicanost. Delo z naravo pomeni tudi delo s človekom in predvsem za človeka, saj smo del narave, brez nje ne moremo živeti in naša dolžnost je naravo ceniti in zanjo skrbeti.

Svojo odločitev za prostovoljstvo in skorajšnji odhod doživljam predvsem kot izpolnitev dolgoletne tihe želje. Na splošno pa menim, da odločitev za prostovoljno, neplačano delo priča o zavesti posameznika do sočloveka in o njegovi moralni in etični drži. To leto želim preživeti v spoznavanju drugačnosti, v veselju in skupnem delu ter vlivanju poguma in optimizma nad življenjem, ne glede kje živimo in od kod prihajamo.

Biti z mladimi me ohranja mlado J. Mladi ustvarjajo svet, opozarjajo na nepravilnosti in stranpoti, so borci, prinašalci upanja, veselja, življenjske moči in iskrivosti. Biti z mladimi mi pomaga, da ohranim odprto srce za vse ljudi.

Mojca Zega

Janja bo imela ljubezen in veselje vedno v srcu

Sem študentka angleščine in teologije. Doma sem iz Litije, kjer se rada vključujem v življenje župnije. Trenutno v župniji poučujem verouk in vodim svojo birmansko skupino, kar nekaj let pa sem tudi vodila oratorij. Oratorij in salezijanska karizma sta mi blizu, zato z veseljem sodelujem v Združenju animatorjev Oratorija, kjer se trudimo za pomoč in povezovanje oratorijskih animatorjev.

Prostovoljstvo, še posebej v delu z mladimi, predstavlja velik del mojega življenja. Zato mi ta priložnost, da lahko prostovoljno pomagam pri sestrah v Oxfordu, veliko pomeni, saj bom lahko delala tisto, kar me že tako osebnostno izgrajuje, hkrati pa bom imela priložnost izboljšati svoje znanje jezika. Ta čas želim izkoristiti tudi za spoznavanje okolja in kulture, situacije mladih tam in v čem je le-ta primerljiva s situacijo mladih v Sloveniji. Upam tudi, da bom dobila kakšno dobro idejo, ki bi jo lahko v prihodnje uporabili v našem vzgojno pastoralnem delu.

Pri delu z mladimi me vodi misel svetega Janeza Boska: »Glasbo mladih je treba poslušati s srcem.« To vodilo želim ponesti s seboj na svojo prostovoljno izkušnjo v Oxford, skupaj z veseljem in ljubeznijo, ki ju je vedno v srcu nosila Marija Dominika Mazzarello.

Janja Babnik