Misijonski glas iz Kambodže

Tretji adventni teden je bilo v šoli zelo živo. Iz Singapurja je prišlo 300 prostovoljcev, ki so razdeljeni v več skupin, delali na treh naših šolah in pri sestrah Misijonarkah ljubezni. Večji del skupine so bili župljani, starejši in mlajši, ki so pomagali pri poučevanju otrok. Za en teden so mladi in manj mladi ljudje iz različnih poklicev postali učitelji Angleščine, matematike, glasbe, športa in ročnih del.

Nekaj gospa, katehistinj, je imelo za katoliške otroke verouk po metodi Dobrega Pastirja. Otroci so zares uživali. Skupina starejših je pridno pripravila darila za vse naše učence. Vsak je dobil eno lepo toplo odejo in nekaj sladkarij. Skupina, v glavnem moških pa je prebarvala ograjo in pomagala pri zadnjih delih okrog nove Lurške kapelice, ki je bila že nekaj tednov prej postavljena prav z denarjem darovalcev iz Singapurja. Tako je Marija zdaj dobila še en nov dom in je Mati in Kraljica tudi v vasi Phum Chreh, kjer imamo eno od naših osnovnih šol.

Drugi del velike skupine pa so bili študentje medicine in zdravniki ter študentje zobozdravstva in nekaj pravih zobozdravnikov. Le-ti so pregledali vse naše otroke in precej ljudi iz vasi od koder prihajajo naši učenci. Študentje medicine so z našimi učenkami Kuharsko gostinske šole pripravili posebno učno uro o vrednosti sadeža papaje in da sadja ne bi zmanjkalo, so na vrtu za hišo posadili ogromno semen. Upamo, da bomo čez dobrih 10 mesecev že lahko obirali sadje.

Med častnimi gosti je bil tudi Singapurski nadškof Nikolas, ki se je obiskal naše šole, nekatere družine otrok in se srečal z našim škofom Oliverjem in drugimi predstavniki iz škofije. Naši otroci so cel eden uživali v igri, v učenju, v božičnem programu, ki so ga pripravili proti koncu tedna in videli smo, da je tudi marsikateri Singapurčan, ne več tako mlad, postal kot otrok, vesel in nasmejan. Ljudje tam ponavadi hitijo, delajo in si skoraj nikoli ne vzamejo časa za oddih.

Ko sva bili s sr. Leezo pri njih na obisku novembra, da bi načrtovali teden dejavnosti pri nas, so se vsa srečanja začela šele pozno zvečer, ko so se ljudje vrnili iz služb. Končali smo vedno po polnoči. Enega jutra pa nam je zdravnik, glavni organizator in najin gostitelj, čisto mimogrede povedal, da je šel spat ob petih zjutraj, ob osmih pa se je vstal, da naju je peljal v cerkev. Zato smo vse prostovoljce toliko bolj občudovali, da so za nas in naše otroke žrtvovali cel teden svojih počitnic, ki bi jih lahko preživeli kje drugje in ne v našem prahu in vročini. Pa vendar so prav oni sami ugotavljali, da so bili najbolj obdarovani, ker jim je sreča na obrazih otrok prinesla notranje zadovoljstvo in mir, ki jim ga denar in uspeh ne moreta dati.

Samo predstavljate si lahko, kaj pomeni organizirati teden bivanja za tako veliko skupino. Vsak dan so se iz hotela do šole pripeljali kar z več avtobusi. Poseben podvig je bila za skupino mam naših otrok priprava kosil in večerje za vse. Hrano so vsak dan dostavile v posebnih škatlah in plastičnih lončkih. Še to naj vam povem, kako bi mi skoraj zastalo srce, ko so mi prvi dan zjutraj šoferji avtobusov povedali, da nas ne bodo mogli pripeljati do restavracije, kjer naj bi imeli prvo otvoritveno večerjo. Restavracija, ki je bila pripravljena sprejeti 180 ljudi, je bila namreč na drugi strani mosta, čez reko Mekong, le dober kilometer iz mestnega centra, vendar do tja nismo mogli, ker je most za avtobuse zaprt. Tako smo zvečer ljudi zvozili do mosta, potem pa čez most in do restavracije v majhnih kombijih za 15-20 ljudi. Še dobro, da so bili ob pogledu na sestro-šoferja tako navdušeni, da se niso pritoževali nad nadležnim presedanjem in drenjanjem v kombijih.

Na koncu tedna smo se poslovili kot prijatelji. Toliko lepega se je zgodilo med nami, da bomo se dolgo hvalili Boga, ki nas je zbral v svojem imenu in nas ves teden obilno blagoslavljal. Utrujeni smo pa tudi bili, pa še kako. Zadnji dan smo noge bolj kot dvigovali, po domače povedano, kar vlekli za sabo ...

Na četrto adventno nedeljo so otroci tudi letos za svoje starše pripravili božično praznovanje. Kljub temu, da so starši v večini budisti, so nam bili hvaležni, da smo z otroki pripravili program, v katerem so lahko bolje razumeli kaj pravzaprav praznujemo na božič. Otroci so v pripravljeni igrici lepo povedali, da je božič praznik ljubezni, najprej tiste, ki jo je Bog z učlovečenjem svojega Sina izkazal vsem ljudem, pa tudi praznik tiste ljubezni, ki jo vsak božič skušamo mi izkazati drug drugemu. Letos smo starše prvič povabili, da ima po programu vsaka družina lahko kosilo kar na trati okrog šole. Mnoge družine so se odzvale in lepo je bilo gledati, kako so v senci kakšnega drevesa, sedeč na slamnatih preprogah, pojedli svoj obed.

Zadnji teden pred božičem se je v šoli življenje malo umirilo. Kljub vsemu se je na učencih še vedno čutil močan vpliv obiska prostovoljcev in vpliv bližajočih počitnic. Otrok se kar ni dalo umiriti ... Pa kdo bi se čudil, ko pa smo tudi me sestre že komaj čakale petka in tako zadnji delavni dan. Ta dan smo imeli slovesnem programu in kosilo za dekleta Kuharsko gostinske šole skupaj z vsemi učitelji in drugimi zaposlenimi na šoli. Po njihovem odhodu, pa se je šola zavila v tišino in mir. Zdaj so otroci doma do 3. januarja, ko spet odpremo šolska vrata.

Zanimivo je praznovati praznik Kristusovega rojstva v deželi, kjer so kristjani v popolni manjšini. Sama sebi sem se smejala, ko sem se spominjala svojega prvega božiča v Italiji, pred več kot 20 leti. Takrat smo novinke le s težavo premagovale domotožje. V vseh rimskih cerkvah nobene jaslice niso bile "ta prave", ker niso imele maha. Pa če so bile še taka umetnina, niso bile "ta prave". Pa potica nam je manjkala. Zdaj se že več let oziram bolj v notranjost srca in si vedno znova želim le eno: da bi lahko pripravila prostor za Gospoda in se v teh svetih dneh zares osebno srečala z Njim, ki je vir Luči in Življenja. Prav to želim tudi vsem vam, ko se vas hvaležno spominjam v molitvi.

s. Ljudmila Anžič