Prostovoljci VIDES včeraj in danes: Onkraj obzorja

VIDES internazionale, katere član je od leta 2006 tudi VIDES Slovenija po statutu enkrat letno pripravi skupščino, kjer svoje člane seznani z delom preteklega leta in povabi k potrditvi načrta za leto naprej. Skupščina je tudi kraj, kjer se krojijo smernice razvoja organizacije ter izmenjujejo dobre prakse, da bi bila kvaliteta delovanja čim boljša.

Na sami skupščini smo tako potrdili, da medse poleg 56 že potrjenih podružnic VIDESA, ki delujejo na štirih kontinentih sprejmemo še dve novi članici, eno iz Švice in drugo iz Venezuele. Poročilo o letnem delovanju, ki ga je pripravila s. Leonor Salazar je pred nami razgrnilo lepoto raznolikosti, kjer delujejo narodne izpostave.

Seznanili smo se, kako se prostovoljci s sestrami v Vietnamu trudijo z opismenjevanjem na novo odkritega zaselka prebivalcev, ki so leta ostajali v gozdnatem območju brez osnovnih možnosti. Veseli nas, da sta se tudi v Afriki dobro utrdili dve skupini, še posebej v Kongu, kjer se je VIDES po zgledu prostovoljcev, ki so leta iz Evrope prihajali k njim navdušil za lokalno prostovoljstvo. V južni Ameriki je izstopala skupina iz Costa Rice, kjer prostovoljci seznanjajo s človekovimi pravicami avtohtono prebivalstvo, ki se je iz raznih zgodovinskih razlogov močno zaprlo in ogradilo. Med Evropskimi skupinami je nagovarjajoče delo mnogih skupin, izpostavim VIDES Main iz Torina, ki se zdaj že četrt stoletja načrtno ukvarja s priseljenci v mestni četrti. Nudi jim tečaje italijanskega jezika, seznanjanje z njihovimi pravicami, tečaje pisanja prošenj za zaposlitev in različna srečanja, kjer zbližujejo njihovo kulturo z italijansko in tako manjšajo nestrpnost.

Pomemben del skupščine je bilo tudi ekonomsko poročilo in sprejetje novega za prihodnje leto. Ekonomska kriza je tudi tukaj pokazala svoje zobe in v prihodnje bo potrebno najti nove možnosti in vire dohodka.

Prijetno pa je bilo načrtovanje rednega Kongresa, ki se odvije vsaka štiri leta. Prihodnje leto namreč VIDES obeležuje 25 letnico od ustanovitve in tako bomo na srečanje, ki bo potekalo med 30. oktobrom in 4. novembrom številčnejše povabili tudi prostovoljce. Začrtali smo osnovne smernice praznovanja in si razdelili naloge.

Po skupščini pa je sledil dvodnevni seminar, ki je bil namenjen dodatnemu izobraževanju izmenjavi in pogovorom. Seminarja se je udeležila tudi Mojca Zega iz Nove Gorice, ki se pripravlja na daljšo prostovoljsko izkušnjo v Kambodži. Mojca je svoja doživljanja strnila v spodnji zapis:

''Nič ni naključno, ne vem kakšno je to seme ... vendar naj bo po Tvoji volji,'' si mislim, iščoč svoj sedež na praznično natrpanem nočnem vlaku, ki me bo popeljal iz radoživih Benetk proti gričevnati Toskani. Peljem se na letno srečanje združenja VIDES. O VIDES-u in njegovem delu vem le osnovno, izkušnja je zame nova in moji občutki kolebajo nekje med negotovostjo in pričakovanjem.

Vožnja hitro mine in dan me pozdravi s hladnim, sončnim jutrom. Sestra Metka mi veselo maha izpred vhoda našega hotela ''Sveta Klara'', kamor je prispela že pred dvema dnevoma. Ves čas jo je skrbelo, da bom srečno prispela in ko me zagleda si vidno oddahne. Vsa moja negotovost mine v trenutku, ko me sestra Metka hiti predstavljati zbranim sestram HMP in ostalim udeležencem seminarja, ki delujejo v VIDES-u in prihajajo iz vseh koncev sveta. Nasmejani obrazi poskrbijo, da se ob prvi kavi že počutim domače in pozabim na utrujenost. ''Zdaj si tu, prepusti se Salezijanskemu Duhu,'' se hudomušno posmejem sama pri sebi.

Pričakovala sem, da bo seminar zanimiv, ... ampak danes, po dveh dnevih premlevanja vem, da je bila udeležba na seminarju zame velik dar, veliko pričevanje. Pričevanje o neizmernem daru, o rasti, pričevanje o konkretni, resnični, boleči in hkrati prečudoviti poti tistih, ki jim ni vseeno za sočloveka. Pričevanje o malih velikih ljudeh, ki se po svojih močeh  trudijo narediti naš svet lepši, boljši, prijaznejši, bolj ljubeč. In vsem pričevanjem je bilo skupno eno spoznanje. Tako Elisabetti, ki je poučevala angleški jezik v preizkušani Kambodži, kot dekletoma, ki sta preživeli mesec z otroki in mladostniki revnih četrti v Argentini, bodisi mladim, ki pomagajo emigrantom in njihovim otrokom v delavskih naseljih Torina in Padove, ali Ilarii, ki se je odločila, da bo v majhni občini Lanuvio nedaleč od Rima vodila dostojno politiko - politiko z velikim ''P'', tako tistim, ki se borijo za pravice človeka v Ženevi pred Združenimi Narodi, kot neutrudljivim in neverjetnim sestram HMP, ki delujejo v neštetih misijonih po svetu -  vsem je skupno spoznanje, da prostovoljstvo ni in ne more biti hobi, rezerviran za naš prosti čas. Prostovoljstvo je poslanstvo, je življenjska drža, za katero se odločim, prostovoljstvo je način življenja. Zakaj? Zato, ker prostovoljstvo spreminja svet. Počasi in z vedrim srcem, kot rada poudari glavna sestra Leonor, vendar vztrajno spreminja svet. Zato te vrstice zaključujem s povabilom, ki je osrednje sporočilo letošnjega seminarja VIDES: ''Ne zadovoljimo se z obzorjem... pojdimo onkraj in iščimo neskončno.''

Strnila: s. Metka K.

Mojca v pogovoru s s. Metko