Pogovor s Karmen Jenič, avtorico knjige »Koliko je ura«

Krive so sestre HMP + neka moja »prehitra« izjava. Pred tremi leti smo se v Novem mestu prijateljsko pogovarjali o izdaji pisem, ki jih je Marija Dominika pisala svojim sestram. Takrat je pogovor nanesel na prošnjo, če bi bila pripravljena narediti nek krajši življenjepis Marije Dominike, ki bi služil kot priloga tem pismom. Rekla sem: »Ah, tistih 30 strani bom pa že napisala.« Toda zgodba je rasla, »padla sem not« in nastalo je dobrih 300 strani. Življenjepis je zunaj, medtem ko so njena pisma tudi že obdelana, so pa zaenkrat izdana zgolj za interno uporabo.

Zakaj naslov »Koliko je ura?« in o čem teče vsebina?

Pripoved govori o Mariji Dominiki - od njenega otroštva, mladosti, iskanja svoje poklicanosti ... do soustanovitve Družbe HMP in razcveta te redovne družbe. Tak naslov pa sem izbrala iz dveh razlogov: prvi je ta, da sem želela malo bolj nenavaden naslov, ki ne pove takoj vsega, hkrati pa je tudi netipičen za tovrstne življenjepise. Drugi razlog pa je v tem, da me je med pisanjem zelo nagovarjala drža Marije Dominike, ki je v vsak trenutek dneva vnašala ljubezen. Svoje sestre je spraševala, koliko je ura, toda ni želela vedeti, ali je štiri ali pet popoldne, temveč je želela povedati, da ne glede na to, koliko dejansko kažejo kazalci, je vsaka ura ura ljubezni.

O nekom, ki je živel v 19. stoletju, ni lahko najti gradiva. Od kje si ti največ črpala?

Gradivo se je že našlo, samo kaj ko je bilo vse v italijanščini. Moji glavni viri so bile tri knjige Cronistorie (letopisa), ki zelo podrobno opisuje življenje Marije Dominike in prve skupnosti, prebirala sem tudi biografije Ferdinanda Maccona, ki je eden glavnih življenjepiscev Marije Dominike, in brskala po še kar nekaj drugih virih. Imela pa sem tudi veliko srečo, da mi je v roke prišel neki zvezek. Ko sem ga odprla, sem hkrati odprla tudi usta od navdušenja. Zagledala sem namreč prevod italijanske biografije avtorice Marie Pie Giudici. Dve desetletji nazaj je to knjigo prevedla s. Ivana Bizjan HMP, vendar ni to nikoli izšlo v knjižni obliki. Ta zvezek mi je bil v neverjetno pomoč, prav tako pa tudi vse sestre HMP, ki so mi pomagale pri razumevanju ostale literature. Bilo je zelo zanimivo ... Sestre so mi prevajale po skypu, e-pošti, telefonu in tudi osebno - motila sem jih med kuhanjem kosila, molitvijo, likanjem, krašenjem kapele ... skratka: prizori, ko sem s Cronistorio tekala po kakšni samostanski hiši in iskala kje kakšno sestro, niso bili nič nenavadnega.

Don Bosko je pri nas precej poznan svetnik, sveta Marija Dominika Mazzarello manj. Vendar sta živela v istem času; kaj imata skupnega, ...?

Vrhovni predstojnik, ki sem ga imela priložnost poslušati med obiskom v Sloveniji, bi gotovo dejal »passione« - navdušenje. Nedvomno ju druži ljubezen do Boga; namenoma nisem želela najprej reči ljubezen do mladih, kajti le-ta se začne z ljubeznijo do Boga, ki sta ja oba konkretno živela že takrat, ko se jima ni niti sanjalo, da sta poslana za odreševanje mladih. Druži ju tudi način, kako biti z mladimi - preventivni sistem, ki ga označuje dobrota, ljubeznivost. Ob pisanju pa sem tudi spoznala, kako imata rada don Bosko salezijance in Marija Dominika svoje sestre. Če strnem v eno, je ljubezen tista stična točka, odraža pa se preko številnih praktičnih stvari.

Ko si pisala o Mariji Dominiki, si nedvomno odkrila mnogo novega. Kaj te danes pri tej svetnici najbolj nagovarja?

Ko se eni stvari posvetimo, jo poglobimo in postane nam bližja. Tako je tudi meni Marija Mazzarello v tem dveletnem pisanju postala zelo blizu. Nagovarja me to, kar sicer mnogi pravijo o njej: preprostost; ampak ne tista zunanja preprostost, temveč preprostost srca. Ni se oklepala svojih načrtov in predstav, ampak se je vsa prepustila Bogu ter se ne vrtela okoli same sebe. Nadalje bi lahko omenila njeno veselje, pristop do mladih, do deklet in zelo močna skrb za njihove duše. Njen lik lahko danes nagovarja tako mene kot tudi vso salezijansko družino. Je lahko zgled v opravljanju vsakodnevnih dolžnosti in dajanju pravega mesta pravim dolžnostim.

Jezik, ki ga uporabljaš, je zelo živ, besedilo vključuje mnoge prispodobe, ki se dotikajo sodobnosti, nisi samo opisovala dogodkov iz življenja svetnice, temveč si jih skušala aktualizirati ...

To mi je bil eden glavnih izzivov. Želela sem preplesti ambient svetosti s sodobnostjo, to namreč danes potrebujemo. Hotela sem sporočiti, da ima danes Marija Dominika s svojim načinom življenja, ki je sveto, veliko sporočilo tudi za naše obdobje, naše stoletje. Poleg tega med pisanjem nisem imela pred seboj odraslih bralcev, temveč mlade. Pisala sem za njih. Izrazoslovje je rahlo mladinsko, toda to ne pomeni, da knjige ne smete prebrati tudi starejši.

Komu priporočaš, da vzame to knjigo v branje?

Lastno knjigo je malo težko priporočati ... To z veseljem prepuščam drugim. Pa tudi sicer ne bi na tem mestu prav nič omejevala spektra bralcev. Ko sem konec poletnih počitnic prišla znova v službo, je pristopila k meni ena od sodelavk, ki prav nič ne prakticira verskega življenja. Rekla je: »Sem prebrala« in jaz sem skoraj padla s stola. Tako da vidim, da knjigo zmore in tudi želi prebrati marsikdo - ne glede na vero, starost, življenjsko filozofijo ... Vesela sem, da je tako :)

Karmen, najlepša hvala za tvoje besede, za pričevanje in obogatitev.

s. Metka K.