Pesem slovesa

Pisemske ovojnice z izbranimi mislimi so se počasi začele nabirati za vse tiste, ki so v angolskih misijonih pustili svoj pečat. Naročila s pozdravi za tega in onega niso ponehala. Šofer je že zapeljal na prašno cesto, za avtom pa so tekli otroci z dvignjenimi rokami v pozdrav. To je bil zadnji pozdrav.

»Prišel je čas slovesa bratje, oditi moramo.
Razidimo se v upanju, da se še srečamo.
Nekoč se bomo srečali, se videli še kdaj.
Nasvidenje, oj, bratje, sestre, nasvidenje sedaj.«

To je bila pesem, ki smo se jo za nenadni odhod s. Aparecide naučili v čisti portugalščini, prav ista melodija pa nam je sedaj odzvanjala v srcu v tej dolgi in na trenutke kar mučni poti proti letališču. Danes, ko nastaja tale zapis in smo vsi doma, zdravi in veseli je soočanje z evropskim tempom in navadami prava mala šola vračanja v vsakdanje življenje. Kaj me ja navdušilo, kako želim živeti od te izkušnje naprej, bom kaj opustil ali spremenil, so vprašanja, ki načenjajo našo notranjost.

Zdaj pride na vrsto prostovoljstvo doma, kjer morda ne bom deležen mnogih potrditev, spodbud ali zahval. Tisto prostovoljstvo na skrivnem, ki obrodi sadove skozi čas, ki zori osebnosti in se odpira za visoke življenjske cilje. Pričeval Ljubezen bom, ker sem to Ljubezen srečal v nepregledni množici malčkov, učencev, v sestrski skupnosti, med ženami, v obiskani družini pri Aninhi, pri katehetu Enriqeju, v bolnišnici sv. Cotolenga, ... pri ljudeh, ki so me spremljali, pri starših, pri vseh, ki so molili zame in so nam na mnoge načine pomagali. Hvala in Bog vas blagoslovi.

s. Metka

S šestimi dekleti preaspirantkami	Na poroki profesorja Serafina	Z angolskimi skavtinjami	Pričeval Ljubezen bom