Podobe življenja

Ko se močno tkejo prijateljske vezi in smo že pravi mojstri v učilnicah, v animaciji na oratoriju in pri katehezah, ko sedimo na peščeni obali in opazujemo kako sonce prehaja na drugo stran Atlantika se počasi začenjamo zavedati, da se bomo kmalu poslovili. Tako vztrajno shranjujemo v naša srca podobe, dogodke, srečanja, spoznanja...

Porušena cerkev

Sredino dopoldne v Cristo Re nas je presenetilo s skupino žena, ki so vztrajno na svojih glavah prenašale težke plastične posode mivke. Dragoceno vsebino so stresale na kup na dvorišču. Ko smo vstopili, nas je tam čakalo veliko presenečenje. Cerkve ni bilo več, bila je do tal porušena! Na svoje začudenje smo hitro ugotovili, da je nekaj dni nazaj stekla akcija postavitve nove kapele na čast Kristusa Kralja. Moški so z macolami porušili stene in odpeljali ostrešje, žene pa so opravljala »lažja« dela, kot je nošnja novega materiala. Ko smo pričeli z dopoldanskim poukom so žene po opravljenem delu na dvorišče namestile plastične stole, namestile manjšo mizico in nanjo položile kip Jezusovega presvetega srca. Začele so z molitvijo. Kako jasno je bilo, da tukaj Živa Cerkev gradi zidove svojega svetišča.

Četrta zapoved

Saj veste katera je? No, otroci na podružnici sv. Andreja jo odlično poznajo. Spoštuj očeta in mater... O tem jim je spregovoril katehist, medtem, ko se je naša skupina z ostalimi udeleženci kateheze zunaj učila poslušanja, sodelovanja, nastopanja, petja. Zaneslo me je do bližnjega domovanja, zunaj je prijetno prasketal ogenj, od ognja počrneli lonec je že čakal, da bo opravil svojo nalogo. Večerjo je pričakovalo sedem lačnih ust. Mama je z malčkom oprtanim na hrbtu obešala perilo, ata pa je z enim od sinov zabijal žebelj v novo leseno konstrukcijo. Prijazen pozdrav mi odpre vrat v njihov dom. To bo naša nova hiša, mi ponosno pove oče. Zaposlen je namreč v podjetju, ki gradi tovrstne hiše in zdaj je čas, da poskrbi tudi za lastni domek. Bojijo se le roparjev, ki ponoči pridejo iz mesta v to oddaljeno naselje Pedreiras in poberejo še to kar uspejo prihraniti. Naj jih Bog čuva.

Miva

Ko ste te dni obeleževali Krištofovo nedeljo vam povemo s kakšnim veseljem smo čutili domovino blizu, ko smo na dvorišču misijona zagledali terensko vozilo opremljeno z nalepkami MIVA SLOVENIJA. Šolski center ima svoje podružnice raztresene kar nekaj kilometrov narazen in sestre ne bi mogle spremljati vsega vzgojnega procesa, če ne bi imele avtomobila. Tukaj je trenutno zimsko-vlažno obdobje, pretekli teden pa je počila cev na glavni cesti in tako smo lahko vsaj za odtenek okusili kaj pomeni blatna luknjasta cesta. V deževnem času se je do podružnic zelo težko prebiti.

Sv. Ana prosi za nas

Sv. Ana je zavetnica škofije Caxito in to nedeljo smo se udeležili romanja ter sodelovali pri maši v tamkajšnji katedrali. Končno ta prava afriška maša, so govorili prostovoljci in tri ure ni bilo nič težko slediti bogati liturgiji. Med darovanjsko procesijo smo občudovali izvirnost in velikodušnost, sploh pa dejstvo, da Gospod preko vsakdanjih stvari, ki so jih prinašali kot dar poskrbi za svoje ljudstvo. Med te darove pa se je na glavi preproste žene lesketala tudi nova monštranca, ki jo bodo dali v tabernakelj nove katedrale, ki se že gradi. Monštranca je bila obložena še z novimi obhajilnimi krožniki. Diakon jo je sprejel in oddal v roke škofa Antonia, ki se je ob koncu vernikom zahvalil v številnih narodnih jezikih.

s. Metka

Na ruševinah cerkve	Pri družini Ngumba	Vračamo se v misijon, z Mivinim vozilom	Monštranca za novo katedralo