Tri anekdote

Danes se naša misijonska izkušnja že preveša v drugo polovico. Čeprav je časovni zamik z domovino le uro nazaj je čas prav tako neizprosen kakor doma. Vstajamo skupaj s soncem, kar je za tukajšnjo skupnost malo čez peto jutranjo uro, mrak pa nastopi že po osemnajsti uri. Naša srečanja so prepletena s številnimi osebami, njihovimi življenjskimi zgodbami, ki pa tudi našemu obstoju zastavljajo temeljna vprašanja.

Otroška paraliza

Te dni se je na velikih zelenih vratih pred vhodom pojavil plakat Ministrstva za zdravstvo »Veinceremos poliomielite« (premagajmo otroško paralizo). Ta bolezen ima tukaj strašne razsežnosti. Osebe zelo težko ali pa sploh ne morejo hoditi. Glavni vzrok otroške paralize je ta, da otroci po rojstvu niso bili cepljeni ali pa je bilo cepljenje prepozno. V 27 letni državljanski vojni mnogim ni bilo omogočeno cepljenje, danes pa si država prizadeva, da bi oskrbela vsaj osnovno preventivo. V našem šolskem centru smo spoznali kar nekaj mladih, ki bolujejo za njo. Naj predstavim vsaj dva.

Prva je učenka Cecilija, prizadevna šestošolka, ki sem jo opazovala, kako na tleh vestno izpolnjuje šolske naloge. Njene noge so od kolen navzdol otrdele, zato se premika tako, da si pomaga z rokami in se dobesedno plazi. Vozička nima. Starši ljubeče skrbijo zanjo. Ko je očeta vprašala, zakaj ni kakor drugi otroci in ali je morda njena bolezen rezultat nasilja, ji je oče pojasnil, da ni prejela potrebnega cepiva in ji kasneje žal niso mogli več pomagati. Cecilija pa kljub temu med odmorom, skupaj s sošolkami navdušeno pleše, prepeva in se zabava ter sanja kakor one o tem kaj bo, ko odraste.

Vasco pa je petošolec, ki ima od bolezni zelo pohabljene obe nogi, vendar jih še uspe uporabljati za hojo. Ko se premika, na prvi pogled zgleda, da bo izgubil ravnotežje, vendar, je zelo prepričan in vztrajen v tem, da bo obstal na trdnih tleh. Ko je bil pretekli teden med glavnim odmorom nogometni turnir med profesorji in učenci je bil Vasco eden od ekipe učencev. V živo rdečem dresu se je poganjal za žogo in jo spretno potiskal proti golu. Turnir so ob koncu odločile enajstmetrovke. Odločilni gol je prispeval prav on.

Kateheza za več sto otrok

Sobotni dan je namenjen katehezam, vanjo so vključene vse sestre. Poteka skozi cel dan, dopoldan je namenjena mladini, popoldan otrokom. Dopoldan se je zbralo med 600 do 700 otrok, razdelili so se v 29 skupin, vsako je spremljal katehist in njegov pomočnik. Popoldan pa je bilo v misijonu med 700 do 800 otrok zbranih v 36 skupinah. Obakrat je bil polurni uvod v katehezo, ki je imel poudarek na Božji besedi o sejalcu. S. Sao, ki je odgovorna za katehezo je navzočim dala nalogo, da naj si v tednu, ki je pred njimi preberejo v evangelijih zapisano molitev Oče naš in podčrtajo vse besede, ki jih danes molimo v tej molitvi. Sledilo je klicanje katehistov in vsak je svojo skupino odpeljal na natančno določeno mesto, kjer je sledilo delo po skupinah.

Ko smo še nameščali klopi in se je na veliki oder v misijonu že postavil oltar in ambon za nedeljsko sveto mašo je na dvorišče ves premočen prikolesaril Enrique. Enaindvajsetletni mladenič je katehist na podružnici San Andrea in prišel je da poroča s. Sao kako so potekale kateheze. Prišlo je 90 otrok, Enrique pa je bil zaskrbljen nad petnajstimi, ki jih ni prišlo. Kot Dobri Pastir je že drugo leto edini katehist na tej uro in pol oddaljeni postojanki, kjer imajo mašo le za praznik svetega Andreja. Lani je zaprosil za vstop k salezijancem, vendar še vedno ni dobil pisnega dovoljenja od staršev, kar je tu obvezen dokument. Obljubim mu našo molitev.

Na oratorij z doktorico pedagoških znanosti

S. Aparesida je doktorica pedagoških znanosti in se je po upokojitvi na eni od brazilskih fakultet odločila, da bo odšla v misijone. Tako je zdaj v Angoli že štiri leta in z velikim veseljem poprime za vsako delo. Ima izreden smisel za red, organizacijo in je pozorna do oseb. Med tednom je odgovorna za drugo šolsko izmeno, ob nedeljah pa z veseljem preživi čas z najbolj ubogimi v Setecu. Tina je stara devetnajst let in sedaj šest mesecev živi v skupnosti ter razločuje svoj poklic. Z nami je šel tudi šestošolec Amedei. Oba sta vodila uvodno animacijo, in sta prava mojstra v bansih, petju in menjavanju dinamik. Igrali smo se v vaškem središču, pred šolo in kapelo. Vsak od prostovoljcev je vodil drugo igro in otroci so se lahko odločili za eno od njih: nogomet, med dvema ognjema, skakanje čez kolebnico, leteči krožnik, razne manjše igre. Med množico otrok sta se plašno približala tudi en deček in deklica, ki nista mogla govoriti, bila sta nema. Deklica se je hitreje vključila v igro kolebnice, medtem, ko je deček le od daleč opazoval dogajanje. Ko smo odhajali sem mu v dlan stisnila svetinjico Marije Mazzarello. Stisnil si jo je na prsi, v znak hvaležnosti pa me je pobožal po obrazu.

s. Metka

Prizadevna Cecilija	Nogometaš Vasco	Množica na katehezah	Žiga sodeluje pri delu skupin
s. Aparesida in s. Metka na oratoriju v Setecu	Petra odlično vodi igre	Anjo najbolj pritegnejo malčki	Na delavnici ročnih spretnosti