Iz ribiškega Cacuaca

Pošiljamo vam naš prvi glas in pozdrav, sedaj smo že dobro nastanjeni v Misijonskem centru Don Bosko v Cacuacu. V tem centru delujejo sestre salezijanke, ki jih je pet, tri so Angolanke: s. Ana Maria, s. São, s. Domingas, dve pa iz Brazilije: s. Auxilidora in s. Aparesida.

Danes dopoldan smo že pomagali v vrtcu in bili dobesedno v množici otrok. Delili smo jim mleko ter kosilo, ki ga doma običajno niso deležni. To nas je zelo presunilo.

Popoldne smo pešačili na pol ure oddaljeno postojanko San Bento, kjer smo se spoznali s šestošolčki in starejšimi učenci (odraslimi), ki se šele učijo pisati in brati (opismenjevanje). Ker tukaj skoraj nihče ne govori dobro angleško, so starejši šolarji zelo zadovoljni, če lahko z nami vadijo angleščino.

Veliko blagoslova

Anja, Petra, Žiga, Aleš in s. Metka

Naši prvi vtisi:

Anja: Skoraj nemogoče je z besedami povedati kako se počutim v teh prvih dneh. Otroci kar priletijo k tebi in te ne spustijo iz objema. Večkrat sem pomislila, kaj je lepšega, kot deliti objem z otrokom, ki je umazan, ubog in polulan. Ne najdem besed, ki bi zajele moje občutke. Afriko sem že sprejela za svojo, saj je tudi ona mene takoj sprejela.

Petra: Ob drugi izkušnji, ki jo sedaj živim v Cacuacu se v meni prebujajo različna čustva in še globlja spoznanja. Navdušuje me preprostost. Danes sem v vrtcu imela v naročju malega Pascuala, med pestovanjem sem mu zapela pesmico »Uspavanka za Evo«. Malček, je v trenutku zaspal v mojem naročju. Preseneča me, da me ni niti poznal, vendar mi je popolnoma zaupal.

Žiga: Najprej sem bil zelo presenečen nad samim okoljem in načinom življenja. Čudil sem se koliko ljudi je na ulicah (tukaj očitno ne poznajo Facebooka) in kako se vse odvija zunaj na prostem. Kako lepo so nas v šoli sprejeli s pesmijo in aplavzom. Otrokom v vrtcu so bili zelo zanimivi moji lasje. Otroci te takoj vzamejo za svojega amiga, kljub jezikovnim oviram.

Aleš: Prvi občutki so bili zelo mešani, saj me je vožnja po ulicah Luande in sprehodi po ulicah Cacuaca močno pretresla, ko sem resnično videl v kakšne razmere sem prišel. Srečanje s sestrami in mladimi ter otroci pa me je popolnoma pomirilo. Že prvi dan sem bil oblegan s tolikšno množico otrok, kakor prej v mnogih letih nikoli. Presunila me je njihova odprtost in veselje, ki so ga izražali. Na obisku ene izmed naših postojank sem spoznal tekom pouka s starejšimi, kakšna je potreba po znanju. Vrh tega so me v prostem času obiskale skupine učencev z željo po urah dodatnega pouka angleščine. Ta njihova prošnja me je res ganila, ko sem videl njihovo voljo po rasti. Ob tem prejemam potrditev svoje odločitve za ta misijon in me še dodatno motivira za bodoče dni.

s. Metka: Poleg moje sobe je pralnica in dekle si med pranjem perila v njej živahno popeva našo himno. Prvi dan smo jo zapeli na t. i. Bom Dia in Boa Tarde, postala je pravi hit. V Cacuacu me je ob prihodu ponovno doseglo nalezljivo navdušenje nad življenjem. Skupnost so ljudje, odnosi, ki se preobražajo. Navkljub smrti misijonarke s. Marie in v zadnjih dveh mesecih štirih šolarjev iz Don Boskovega centra, življenje zmaguje. V skupnosti živi sedem deklet, ki se odločajo za pot posvečenega življenja, profesor angleščine Serafin bo sredi julija stopil v zakonski stan, cacuaska župnija sv. Janeza Krstnika zida novo cerkev nedaleč proč, perici Margeriti se je rodil sedmi otrok Pascual, kmalu bodo zabrneli stroji za gradnjo novega vrtca, prihaja nova misijonarka iz Poljske, ... Ja, Gospod dela vse novo, tukaj smo, sem, da tudi nas, mene spremeni.

S s. Elso v Luandi, na ogledu knjižnice in novih omar.	Aleš in Žiga... v morju otrok.	Peš na prvo postojanko - Sv. Benedikt	Anja pri svoji prvi uri med drugošolčki.