Pismo iz Kambodže

17.05.2011 

S. Ljudmila Anžič, naša misijonarka, ki deluje v azijski Kambodži se nam oglaša z novicami. Želijo si dežja, da se bo lahko posadil riž, opisuje kako so praznovali Khmersko novo leto, dekleta, ki so v njihovem internatu odhajajo na prakso pred redno zaposlitvijo...


 

 

Phnom Penh, 12.5.2011


Predragi prijatelji doma!

Pri nas je tako vroče, da kar naprej gledamo v nebo in vzdihujemo "Od kod mi pride rešitev...?" Ravno zdajle se spet nekaj oblači in upam, da ne gre se za eno lažno napoved dežja. Deževna doba se je končala že davnega novembra in od takrat je enkrat dobro padalo na veliko soboto zvečer in potem po malem še dvakrat. Junija enkrat pa se bo verjetno le začela nova deževna doba in bo tako lažje živeti.

Sicer pa se ne damo ustrašiti in gre življenje naprej. Aprila smo slovesno praznovali Khmersko novo leto. Tudi letos se je življenje v mestu dobesedno ustavilo za več kot dober teden, ker so šli ljudje praznovati k sorodnikom na podeželje. V šolah smo imeli dva tedna počitnic. Otroke je bilo takoj po počitnicah kar težko prepricati, da je zdaj spet treba poslušati učitelje in delati naloge. Vsi so bili še vedno kar preveč dobre volje in bi kar še naprej praznovali. Naši ljudje so res nekaj posebenega: ko je praznik, se praznuje, pa čeprav se preje strada več mesecev in hodi okrog v ponošenih cunjah. Za praznike se mora domov, pa čeprav so se preje pod domačo streho dogajali hudi prepiri in krivice. Za Khmersko novo leto in septembra za praznih spomina na umrle, je treba domov, pa čeprav so pred nekaterimi tovarnami se na samo jutro praznika nekateri delavci čakali na plačo, da se bodo potem lahko peljali do doma, daleč na podeželju.

Takoj v začetku maja smo imeli pri nas neke vrste taborjenje za naša dekleta treh poklicnih šol. Razne dejavnosti in razmišljanja so bila pripravljena na temo življenja naše redovne so-ustanoviteljice Marije Mazzarello. Njeno življenje vedno na poseben način nagovori naša dekleta, ki prihajajo iz revnih družin in so v življenju morale trdo delati. Ko bi le v njihovih družinah bilo toliko ljubezni in vere, kot jo je bilo v družini nase M. Mazzarello. Mogoče pa jim nasa svetnica le izprosi, da bodo bodoče družine naših deklet nekoč trdno zasidrane v pravih vrednosta, ki jih zdaj dekleta vztrajno spoznavajo in osvajajo.

Drugi letniki učenk nase Kuharsko gostinske šole se pripravlja, da bodo s prvim junijem šle na delovno prakso. Trenutno se dogovarjamo z raznimi hoteli, restavracijami in družinami, kjer bi dekleta delale junija in julija. Ponudbe prihajajo tako iz nekaterih velikih hotelov kot so Intercontinental, Sofitel, Le Royal, kakšnega veleposlaništva, raznih prestižnih restavracij pa vse do preprostih lokalov, kjer na veliko prodajajo preprosto in poceni hrano. Ko sem dekleta vprašala kaj v zvezi s prakso jih najbolj skrbi, je bilo problemov na seznamu cel kup. Od tistih najbolj preprostih naprej: kje naj dobim kolo, da se bom vozila na delo, kaj če se na poti v mestu, ki ga ne poznam izgubim, kaj če me bodo na delu izkoriščali, kaj če bom na poti ali v službi v fizični nevarnostmi, kaj če zaslužek ne bo dovolj velik, da bi si lahko plačevala najemnino sobice... Ne bo lahko. Prva dva mesca med prakso dekleta še vedno živijo v načšem internatu in če je v službi kaj narobe, se zanje potegnemo tudi me sestre, potem pa bo drugače. Velikokrat se v malih najetih sobicah, včasih celo brez okna in skoraj vedno brez tekoče vode, stiska več deklet. Perilo perejo v škafcih pred hišo, kjer tudi kuhajo svoje skromne obroke. Pa vendar gredo potem dekleta na delo urejena, nasmejana in lepa. Verjetno se večini gostov niti ne sanja kdo so lepa mlada dekleta, ki jim strežejo in kako težko je prislužen vsak dolar, ki ga gostje pustijo. Pa vendar turizem ostaja edina možnost zaslužka množice revnih ljudi, po večini tistih, ki so se priselili iz podeželja.

V veliko bolj negotovem položaju je tekstilna industrija. Zacetek novega leta 2011 je bilo za marsikoga težak, saj se je v kratkem zaprlo kar nekaj tovarn, nekatere precej blizu nase šole. Kar nekaj staršev je svoje otroke izpisalo iz šole, ker so izgubili službo in so se s svojimi družinami morali priseliti nazaj na podeželje. Bilo nam je zelo hudo, vendar tudi mi ne vemo za rešitev. Sestra, ki je ravnateljica šole pravi, da vsakič, ko izpišejo kakšnega otroka jokajo tako starši, kot ona. Vemo, da so vsi revni in če je zivljenje v mestu tako težko, bo se težje sedaj, ko se bodo vrnili na svoj stari dom, ki ga velikokrat sploh ni več, ker so zemljo doma že prodali.

Srečni tisti otroci, ki vsak dan z veseljem prihajajo v šolo in tudi domov odhajajo dobre volje. Ravno zdajle, ko pišem, se iz napol pokrite telovadnice, kjer se zbirajo vsako jutro in popolane pred odhom domov, razlegajo veseli glasovi in pesem otrok. Otrokom se pozna, da imajo v šoli kosilo in so na splošno bolj zdravi ter se veliko boljse učijo, kot so se pred leti.

Pred enim tednom smo praznovali tako imenovani praznik hvaležnosti, ko se v šoli drug drugemu zahvalimo za vse dobro, ki ga prejemamo drug od drugega. Program, ki so ga za nas sestre, svoje ucitelje in druge zaposlene v šoli pripravili otroci in dekleta, je bil res čudovit. Letos je bil na temo luči, ki jo moramo s svojimi dobrimi deli prižgati v družini, v šoli in povsod tam kjer smo. Ko smo na koncu programa predstavnikom iz raznih razredov in učiteljem prižgali svečo, so tudi vsi otroci od najmlajših iz vrtca, do tistih vešjih iz 6 razreda, dvignili svojo svečko, ki pa je bila z razliko od naše, narejena iz papirja. V času priprav na sam praznik, pa so letos s  svojimi prizadevanji otroci zares 'prižgali' zelo veliko luči, kot so predstavili tudi na posebnih plakatih, ki jih je izdelal vsak razred posebej.

Pred dobrim tednom sem imela priložnost obiskati nase bivše učenke, ki živijo na plavajoči vasi na rokavu Tonle Sap jezera, ki je en pritok velike Mekong reke. Dekleta so pred leti končala našo dvoletno šolo šivanja in opismenjevanja. Srey Mom je zdaj že poročena in ima čudovito hčerkico. Srey Lin v župniji pomaga pri učenju pisanja in branja drugim revnim otrokom. Srey Net si je našla slušbo v oddaljenem mestu in se prešivlja s šivanjem. Pri Nang doma pa pletejo posebne preproge iz neke vrste vodne trave, ki jo je na jezeru veliko. Vse občasno tudi šivajo in tako tudi kaj zaslužijo Dekleta so bila našega obiska zelo vesela in so se z navdušenjem spominjale dni, ki so jih prežsivele pri nas v šoli, vrednot, ki so jih sprejele za svoje, šivanja, ki so se ga naučile. Življenje je za ljudi v vasi še vedno velik izziv, z vodo iz umazane reke, z nekaj malega elektrike, ki jo dobijo iz avtomobilskih akumulatorjev in z vedno bolj pičlo možnostjo za preživetje, ker je rib v reki vedno manj. Ker smo proti koncu dolge sušne dobe, je bilo vode v reki posebno malo. Ko so nas po sami vasi od hiše do hiše (vse plava na čolnih ali pa je podloženo z bambusovimi palicami, tako da hiše lebdijo na vodi) vozili v malih čolnih, precej podobnimi orehovim lupinicam, smo me sestre sedele v čolnu kot pribite z žebljem, ker je že vsak najmanjši miglaj nevarno zagugal čoln. Vsak otrok iz vasi je bil bolj spreten od nas. Če je ze vožnja s čolnom na eno veslo taksna umetnost, koliko bolj je važno, da znamo prav krmariti svojo barko življenja. Ni lahko, se pa iz dneva v dan učimo in postajamo bolj spretni. Priložnosti je veliko. Želim vam in tudi sama sebi, da bi znali priložnosti videti, se veseliti vsakega izziva in po vsaki premagani preizkušnji obogateni za novo znanje in spoznanje, tudi rasti. Naj bo ta velikonočni čas blagoslovljen, da bi vsi se naprej rastli kot ljudje upanja in luči.


Iskren pozdrav in spomin v molitvi


s. Ljudmila

 







Dodaj na iGoogle Bookmark and Share na vrh  

Obisk Afrike ti odpre drugačne poglede na svet. V Mozambiku smo videli, kako je lahko človek zadovoljen in poskočen že zgolj z eno skodelico riža. Kako lahko človek deli in osreči ljudi okoli sebe tudi, če nima kaj deliti in dati kaj vrednejšega. Začutila in videla sem globoko vero do Boga in ne površinske,  kakršno v večini živi evropski narod.

 

(Janja Kovačič)

 
ZAVOD DOMINIKA, Partizanska c. 6, 4260 Bled | Vse pravice pridržane © 2010 | Kolofon