Naše mesto je v Cacuacu

Letošnja skupina Projekt Angola 2011 je po elektronski pošti dobila obvestilo iz inšpektorialne hiše v Luandi, da nas sestre HMP pričakujejo v ribiškem naselju Cacuaco. Center »Dom Bosco«, ki deluje že več kot 27 let je prvi kraj, kjer so sestre HMP začele svoje poslanstvo med angolanci. Prostovoljci se nam predstavljajo in utemeljujejo svojo odločitev za prostovoljno delo na misijonu.

Aleš Senegačnik

Sem Aleš Senegačnik, podiplomski študent ekonomije in sem se za prostovoljno delo odločil na podlagi življenjske želje, da bi šel enkrat v tretji svet po svoji moči pomagat in iti spoznati, da je svet dosti večji kot Slovenija kot le zahodni svet, kateri je meni poznan. Sedaj že nekaj časa nisem bil prostovoljec in moram priznati, da mi brez prostovoljstva nekaj manjka. Izkušenj dela z otroki imam kot skavtski voditelj in vem kakšno posebno veselje je delo z njimi.

Vsi ti razlogi, poleg dejstva, da je tovrstna izkušnja seveda popolnoma nov korak v osebnostnem razvoju, sem se odločil, da bom letos tudi sam odšel na prostovoljni misijon v Angolo. Moram priznati, da že komaj čakam in odštevam dneve, ko bom v Angoli med vsemi tistimi nasmejanimi črnimi obrazki.

Za organizacijo VIDES sem se odločil, ker sta mi dva prostovoljca, ki sta že doživela prostovoljsko izkušnjo, povedala kako in kaj je bilo, ko sta bila ona dva v Angoli. S svojim pričevanjem sta me več kot navdušila, obenem pa tudi povedala kako preprosto in obenem zelo dobro organizirano in vodeno je vse s strani koordinatorjev organizacije VIDES (t.j. sester HMP). Prav tako sem hotel iti na misijonsko pomoč v okviru neke verske organizacije, saj sem hotel imeti tudi ta dejavnik prisoten tekom svojega delovanja.

Petra Gorenc

Letos se v Angolo odpravljam že drugič, saj me je pretekla izkušnja neizmerno osebnostno in duhovno obogatila, poleg tega pa sem od bližje spoznala afriško kulturo, ki me že od nekdaj zelo zanima. Na prostovoljno delo ponovno odhajam zato, ker me je ta čudovita dežela, s težko zgodovino in z ljudmi, ki  s presenetljivim veseljem, pristnostjo  in optimizmom stopajo v življenje, popolnoma prevzela. Želim se »spomniti«, da je zato, da v srcu čutiš neizmerno srečo potrebno zelo malo, lahko je to že objem, dotik, lepa beseda, nasmeh, pogled, darovanje za druge...

Anja Nidorfer

Za letošnje počitnice sem se odločila, da grem v misijon v Angolo in del svojega časa in talentov darujem tudi otrokom in mladim v Angoli. Zakaj? Gotovo zaradi tega, ker imam zelo rada otroke, ker zelo rada potujem in ker je bila to moja dolgoletna želja, doživeti misijon, Afriko in na tak način narediti kaj dobrega. Ker se mi zdi, da so v Afriki ljudje drugačni, da je tam še tista pristnost in preprostost, ki je pri nas že tako redka ali pa je med vso tehnologijo in hitenjem sploh več ni. Da je tam čas za sočloveka pomembnejši od drugih stvari. Želim si preživeti nekaj časa z angolskimi otroki, ki so hvaležni že samo zaradi tega, ker si tam, z njimi ali ker se te lahko dotaknejo. Z otroki, za katere mislimo, da nimajo nič, a se mi zdi, da imajo v bistvu mnogo več, kot imamo mi. Ker imajo drug drugega in ker za nasmeh ni potrebno veliko, le to, da si in da je s tabo še nekdo drug.

Žiga Križnik

Želja da bi nekoč kot prostovoljec odšel v misijon je v meni  tlela že zelo dolgo časa, vendar nikoli ni prišlo do tega da bi jo uresničil. Vse do letos ko sem začutil da moram to storiti. Vendar sem kar malo odlašal in če ne bi bilo prijatelja Gašperja, ki mi je priporočil organizacijo VIDES ter potem vzpostavil prvi kontakt s sestro Metko, bi kmalu zamudil let za letos. V Angolo si želim oditi, z željo da bi tamkajšnjim otrokom pričaral vsaj  delček našega otroštva in veselja, katerega oni zaradi revščine nimajo, mi pa ga zaradi preveč dobrin ne znamo več ceniti.  Bo pa tudi zame to čisto nova izkušnja, pa tudi izziv. Sam sem že dolgo časa prostovoljec, pomagal sem tudi v vrtcu na cicibanovih uricah, sem oratorijskih in birmanski animator. Upam in mislim da me bo ta izkušnja veliko naučila, in me spremljala skozi celo življenje.

Tomaž Gorenc

Moj študij se počasi bliža koncu, tako da sem pričel razmišljati o temi moje diplomske naloge. Leta 2010 sem bil na prostovoljnem delu v Angoli, kjer, sem doživel lepo izkušnjo. Dežela je zelo zanimiva, tako da sem se kot bodoči geograf in zgodovinar odločil za pisanje diplome o izbrani tematiki te afriške države. Z veseljem se vračam v Afriko, kjer imam namen, kljub primarnemu delu (pisanje diplome),  nadaljevati s prostovoljstvom.

s. Metka Kastelic

Letos odhajam v Angolo četrto leto, Cacuaco pa je kraj, kjer sem delovala največ in ga tudi najbolje poznam. Otroci, ki so se leta 2002 ob moji prvi misijonski izkušnji zadrževali v misijonu so danes odrasli, mnogi imajo družine, prišli so do poklica. Mnogi pa so ostali na robu, v revščini, bedi, lakoti, bolezni, krempljih alkohola...

Karkoli ste storili enemu izmed mojih najmanjših bratov ste meni storili, pravi Jezus. In koliko je teh malih, ki potrebujejo Gospodovega pogleda.  Tu je preizkušeno angolsko ljudstvo, tu je skupina prostovoljcev, sestrska skupnost, šolski kolektiv s katerimi delujemo na misijonu. Vsaka izkušnja je zame, kot nov otrok, ki vstopa v življenje, ga odkriva, raziskuje, se kdaj spotakne in ob tem uči.