Misijonarka na Rdečem otoku

Objavljamo pogovor z našo sestro Marico Jelić, misijonarko med 17-milijonskim ljudstvom na Rdečem otoku ali Madagaskarju. S. Marica, je mednje prišla med prvimi HMP, torej pred 25. leti. Tam deluje tudi slovenska misijonarka s. Marjeta Zajnkovič.

Nam predstaviš svojo skupnost?

Živim v skupnosti v Ivatu, kjer nas je skupaj šest sester. Ravnateljica je s. Bernardette, ki je nekdanja francoska inšpektorica in tudi tu na Madagaskarju je bila že inšpektorica. Je zelo "fejst" in materinska. S. Katarina je prva misijonarka, sem je prišla iz Konga, po rodu je Italijanka in ima resnično veliko misijonsko srce, vidi vse potrebe. Otroci jo imajo zelo radi in jo kličejo "bebe", kar pomeni babica. Tretja po starosti sledim jaz, za mano pa so še tri malgašinje - juniorke, s. Melina, s. Ain, s. Jolanda.

Čemu se posvečaš na pastoralnem področju?

Doma imamo internat za dekleta, predvsem so to sirote, vseh skupaj je trenutno 46. Od vrtca pa vse do srednje šole lahko ostanejo pri nas, potem se morajo osamosvojiti. Na tehnični šoli imamo več učnih smeri: tajništvo, računovodstvo, kuhanje in friziranje ter šivanje, krojenje in vezenje. Poučujem na naši tehnični šoli, kjer učim šivanje, krojenje in vezenje. Imam dva razreda skupaj približno 25 ur, v razredu so tako dekleta kakor fantje, mnogokrat so prav dečki bolj zavzeti. Sodelujem tudi v oratoriju, enega vodimo skupaj s salezijanci.

Kakšna pa je prihodnost malgaške mladine?

Ko hodim po ulicah, srečujem množice mladih in se sprašujem tudi sama, kako bodo našli delo, toliko jih je, ogromno je mladih. Vsak si kroji lastno prihodnost. Na primer tistim, ki se šolajo pri nas, jim me pomagamo najti delo. Tisti, ki delajo tehnično smer vezenja in šivanja, jim pomagamo z nekim mikrokreditom, da imajo minimalna zagonska sredstva in se tako osamosvojijo. Mnogi bi radi prišli in delali v mestu bolj fina dela, ne želijo pa se spoprijeti z ročnim delom. Je pa veliko, veliko dobre mladine, iznajdljive.

Mnogi, ki dela nimajo, pa žal zapadejo v krajo, dekleta v prostitucijo, to je velika rana. Toda ni vse črno. Malgaši so zelo odprt narod, prijazni, inteligentni in sprejemljivi za dobro. Četudi nima nič, Malgaš vedno povabi in deli to, kar ima, ni zaprt, revščina ga ne potre, so zelo veseli ljudje in znajo praznovati.

Kako se salezijanska karizma ukoreninja po malgaških sestrah?

Vidim jih res prave salezijanke, navdušene so za oratorij, dobro živijo asistenco, spremljajo mladino, se odlično pripravijo za katehezo. So vedno prisotne med mladimi. Večina so delale noviciat v Italiji, zdajšnje generacije pa so po naših misijonarkah dobro oblikovane.

Tragedija na Haitiju  so občutili tudi vaši ljuje, kako ste se odzvali?

V hiši smo se lotili obnove velikega šolskega dvorišča. Gradbena družba, ki je vodila obnovo, bi morala najeti delavce za izravnavo terena, tlakovnaje ipd. Starši pa so se ponudili, da bi to delo opravili oni sami. Za to delo so bili s strani gradbene družbe plačani, vendar so se vsi odpovedali honorarju in denar dali nam, da ga namenimo za v potresu porušen Haiti. Prav tako je tudi mladina kar tri dni delala prostovoljno in potem to predstavila na salezijanskem radiu Don Bosko. Ta radio pokriva cel Madagaskar in je dejansko najmočnejši medij v državi.

Kako ste se pripravljale na praznik hvaležnosti?

Inšpektorialni svet je povabil vsako sestro, da se izrazi o temi in načinu, kako bi obeležili našo 25-letnico prihoda na Madagaskar. Ker je bila rdeča nit Sinode za Afriko v smeri odpuščanja, se je tudi naša tema glasila "Spravljeni in združeni v ljubezni oznanjamo Jezusa mladim". Za nas na Madagaskarju je sprava izjemno pomembna. Če smo z Bogom in bližnjim spravljeni, je tudi naše pričevanje pristnejše. Potem smo imeli v vseh naših šolah za starše in otroke "Dan sprave". Na tem srečanju smo imeli spravno bogoslužje, kjer so starši prosili odpuščanja otroke, otroci pa starše. Bilo je zelo ganljivo. Sledila je spoved in sveta maša, ki se je potem zaključila s pričevanji. Zelo lepo je bilo, saj so mnogi pričevali, da po tem dejanju čutijo potrebo, da se zavežejo za več medsebojnega dialoga v družini in za več spoštovanja. Vrhovna Mati je obiskala vse skupnosti in se z nami zadržala 14 dni, bila pa je tudi na duhovnih vajah afriških inšpektoric, kjer je pridigal salezijanski škof Rosario Vela.

Kaj ti pomenijo ti dnevi doma?

Malo si bom odpočila tukaj ob mami, ker če samo delamo in letamo, je včasih kar preveč nevarno. Ob mami bom sicer bolj malo, saj bom kar veliko hodila naokrog. Tudi en mesec bom na "Corso Mornese", ki je namenjen misijonarkam. Tam bom poživila morneškega duha in se duhovno okrepila.

Želiš kaj sporočiti našim sestram?

Ko se oglasim po skupnostih v domači inšpektoriji, sem presenečena, kako me sestre z veseljem sprejmejo. Malo imam slabo vest, ker slabo pišem, vedno pa sem vesela, ko prejmem kako pošto in res vse preberem. Bog povrni vsem, ki se ne utrudite in mi vedno pišete. Zelo pa bi bila vesela tudi kakega obiska, morda tudi vaših prostovoljcev ... saj iz Italije redno prihajajo. Pri vas sem našla navdušenje in veselje, čutila sem se sprejeta, molim za vas, za nove duhovne poklice, pazite, da se ne utrudite, povezane smo v molitvi.

"Če se veliko govori, se dobro zgubi," pravi malgaški pregovor. Naj ostane le dobro od tega pogovora. Ko pa se vrneš, pa prenesi naše pozdrave s. Marjeti.

s. Metka K.

med malgaškimi biseri	z vrhovno m. Yvonne	med molitvijo	s s. Majo