Intervju s s. Vilmo Tallone po njenem obisku na Haitiju 2010

12.06.2010 

Sem s. Vilma Tallone, HMP, ki sem dolgo živela v Afriki, sedaj pa sem vrhovna ekonoma moje redovne družbe in že eno leto in pol živim v Rimu. Letos sem po strašnem potresu na Haitiju obiskala to deželo in o tem vam želim govoriti.

 


s. Vilma, Haiti si obiskala od 4. do 12. februarja. Kakšne razmere si tam našla in kakšna čustva so te navdajala?

s. Vilma: Razmere, ki sem jih srečala, je težko opisati, kajti presegajo vse, kar bi si lahko predstavljali. Kar nam pokažejo časopisi in televizija, ni nič v primeri z razdejanjem, ki je na Haitiju, posebno v Port-au-Princeju. Večkat sem šla po mestu, videla vse naše ustanove (v tistem okrožju imamo osem hiš). Videla sem tudi salezijanske hiše in obiskala še druga mesta, vedno na južnem polotoku, ki je bil ves prizadet, sicer različno močno. Prečkala sem tudi območje epicentra, kjer ni niti ene hiše cele, ceste razklane, gora je odprta. Videla sem ljudi, poltretji milijon prebivalcev (sedaj jih je najbrž le dva milijona), milijon in osemsto tisoč v Port-au-Princeju, ki blodijo po mestu, iščejo hrano, vodo, pomoč; dajejo vtis ljudi, ki ne vedo, kam naj se dajo. Čustva, ki so me obhajala tako v Port-au-Princeju kot tudi v Jacmelu in Les Cayesu ali drugod, kar sem obiskala, je prav ta tesnoba. Ljudje, ki so ponavadi nasmejani, šaljivi, kot so vsa afriška ljudstva [katerih potomci so Haitijci - op. prev.], so sedaj zbegani, razočarani, prestrašeni. /.../ Čutila sem močno sočutje, žalost, tudi jezo. Res, da je bil potres, vendar je tam toliko nepravičnosti, ki smo jo morda opazili prav zaradi tega dogodka. Prav tako pa sem čutila željo, da bi za to ljudstvo tudi osebno kaj naredila.

 

Katera znamenja solidarnosti in upanja si videla?

s. Vilma: Mislim, da je prvo znamenje upanja mladost prebivalstva. Vsi so mladi in zato je prihodnost, je možnost bodočnosti. Drugo znamenje upanja je to svetovno gibanje, ki ga opažamo. Tam je na tisoče vojakov iz različnih držav, ki pomagajo in skušajo kaj narediti. Res, da je organizacija slaba, vendar pa je v takšnih razmerah težka, ker je uničenje takšno, da se sploh ne ve, kje naj bi se začelo delati. Pa solidarnost med ljudmi. Nihče ne misli le na svojo družino. Videla sem, kako so prenašali ljudi na hrbtu, da bi prišli do zdravstvenih središč pod šotori, oziroma so prišli opozorit, da se nekje nahajajo ranjenci. Veliko znamenje upanja je vera. To so ljudje, ki imajo neuničljivo vero. Nihče ne preklinja; naprotno, vpijejo k Bogu. Kar naprej molijo; morda tudi na ne ravno pravoverne načine, vendar molijo in upajo. Nekdo mi je rekel: Za Haiti še ni končan veliki petek, vendar verujemo, da pride tudi vstajenjska nedelja. Naslednje znamenje je tudi mednarodna pomoč; na obrazih vojakov in prostovoljcev, ki jih je ogromno, je opaziti toliko sočutja in vsi želijo olajšati trpljenje.

 

Kaj lahko naredimo mi; kakšen je lahko naš doprinos?

s. Vilma: Pomagati, modro pomagati! Prizadevati si, da ostanejo »prižgani reflektorji« obrnjeni na Haiti, kajti na žalost časopisi o tem že več ne govorijo. Seveda so v svetu tudi druge nesreče, vendar pa je Haiti drama, ki je najbrž brez primere. Zato se je potrebno za Haiti zanimati, pomagati pravim ustanovam. Ne smemo se slepiti. Sama sem videla podjetja, ki se prerivajo, podkupnine. Haiti postaja ogromen trg gradbeništva in drugih uslug, zato je potrebno biti pozoren in se ne pustiti ogoljufati. Drug način pomoči pa je posvojitev na daljavo, posvojitev posameznih otrok ali skupin učencev. Otroci so ranljivi. Sedaj je tisoče invalidov in tem kdo mora pomagati. Pomagati katoliškim šolam, saj te predstavljajo 85 % vseh šol na Haitiju in sedaj imajo pomanjkanje sredstev. Predstavljajte si območje Carrefour, ki je predmestje; tam je bilo 48 šol. Sedaj so ostale štiri in med njimi naša. Ena je zdržala, dve sta se popolnoma porušili, kar pomeni, da je potrebno znova postaviti ogromne zgradbe. Pomagati, podpreti, verovati v to ljudstvo. Mislim, da je ljudstvo, ki si zasluži naše zaupanje, si zaslužijo, da na njih gradimo.

 

prevedla s. Irena Novak

 

Kontakt za pomoč ustanovam, ki jih na Haitiju vodimo sestre HMP:

DRUŽBA HČERA MARIJE POMOČNICE

Rakovniška ulica 21

SI-1108 Ljubljana

Tel.: +386 (0)1 428 83 76

Fax: +386 (0)1 428 83 74

e-pošta: hmp.inspektorat@rkc.si


 











Dodaj na iGoogle Bookmark and Share na vrh  

Izkušnja misijonskega dela, v neki skupnosti, mi je pripomogla k odločitvi, da se še bolj povežem z Gospodom in mi dala moč, za pristne odnose. To je bila izkušnja, ki mi je dala videti življenje v drugačni luči. Misijonska izkušnja pomeni biti in živeti z ljudmi tam.

 

(Jasmina Pišek)

 
ZAVOD DOMINIKA, Partizanska c. 6, 4260 Bled | Vse pravice pridržane © 2010 | Kolofon